Pandemija pokazala, da se nihče ne reši sam

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: GG Plus / petek, 22. januar 2021 / 09:59

Psihoanaliza, natančneje klinična praksa in povezave zlasti s filozofijo in književnostjo, je področje dela, ki se mu posveča filozofinja in psihoanalitičarka Nina Krajnik. Želja po teh znanjih jo je iz domače Škofje Loke vodila v različne države sveta, kjer je delovala deset let.

Najprej jo je vodila v Francijo, kjer je študirala, zatem pa v Avstralijo, Novo Zelandijo, Indonezijo in Južni Pacifik. V središču njene doktorske disertacije je bilo vprašanje razmerja med psihoanalizo in znanostjo v njunem odnosu do subjekta. »Tema je danes aktualna zaradi porasta metod, ki osrednje vloge ne dajejo specifičnosti vsakogar. Namesto tega temeljijo na meritvah in shematizaciji, s čimer vzpostavljajo podrejanje normativom, ki so v prvi vrsti politični in ekonomski,« je dejala in nadaljevala: »Človek pri tem ni nič drugega kot objekt oziroma številka, saj naj bi bili normativi enaki za vse. Psihoanaliza pa nasprotno stoji na braniku unikatnosti vsakogar, kar je njeno poslanstvo. Razumeti razmerja med temi metodami zdravljenja je zato pomembno etično vprašanje.«

Po vrnitvi v Evropo je bila raziskovalka v Centru Jamesa Joycea v Švici, hkrati pa je sodelovala v humanitarnih projektih v Afriki in Aziji. Trenutno živi v Beogradu, a se redno vrača v Moravče, kjer organizira cikluse seminarjev. Krajnikova je tudi ustanoviteljica gibanja Lakan Balkan. »Gre za gibanje, s katerim se lacanovska psihoanaliza začenja na prostoru Zahodnega Balkana, kjer do leta 2019 ni bila prisotna. Cilj je, da možnost analize odpre v Srbiji, BiH, Severni Makedoniji, Črni gori, na Hrvaškem in Kosovu. To je prostor, ki ga navkljub konfliktom povezujejo številne vezi, ki niso brez posledic za vprašanja, vezana na tranzicijsko obdobje in vojne travme,« je pojasnila sogovornica, ki nudi psihoanalizo v več jezikih – tudi v angleškem, francoskem, španskem, hrvaškem in srbskem. Lacanovska psihoanaliza se je po njenih besedah v Sloveniji začela šele leta 2015. »To dejstvo dovolj očitno nakazuje na neki problem, ki ga je slovenski prostor dolgo imel v odnosu do resnice vsakega posameznika; ali še drugače, do pravice do resnice. Lacanovo ime je sicer bilo prisotno, a je bilo vezano na njegovo teorijo, zaradi česar se je pojavilo prepričanje, da gre za filozofsko smer. Pojem teoretske psihoanalize je služil drugačnim ciljem od psihoanalitičnih, konkretno vzpostavljanju družbeno-političnega statusa quo. Medtem pa učinki psihoanalize kot take niso bili v ospredju,« je dejala in nam še zaupala, da trenutno vzpostavlja projekt, ki nosi ime Filozofijo v vrtce!, s čimer želi pokazati, da si že otroci postavljajo filozofska vprašanja.

Na vprašanje, kako bi z vidika psihoanalize opredelila stanje v zvezi s pandemijo covida-19, pa Krajnikova odgovarja: »Učinki pandemije nikoli niso enaki za vse. Vsakdo najde način, kako reagira na izkušnjo, ki je to, kar je bilo prej samoumevno, postavila pod vprašaj. Za nekatere spričo bolezni ali izgube travmatično, za druge samo neobičajno. V zvezi s tem lahko zaznamo neskončne načine reakcij, kot so fobija, tesnoba, strah, samota. Ne moremo spregledati, da se je izolacija nekaterim idealno umestila v njihovo predstavo o življenju, medtem ko drugim ne.« Sogovornica poudarja, da je pandemija zagotovo spremenila način, ki vzpostavi naš odnos do drugega, ki ni samo mesto vezi, temveč potencialnega rizika. A dejanski problem vidi drugje. »Problem namreč ni zapreti se v svoj prostor. Problem nastopi, ko postanemo nedovzetni za svoje želje in nesolidarni do drugih. Ne nazadnje nam je pandemija pokazala, da se nihče ne reši sam, kar pa lahko odpira svež prostor, da na novo postavimo medsebojne vezi, svoje življenje naredimo drugačno in s tem aktiviramo nove sile za tedaj, ko se bo svet ponovno odprl,« je sklenila.