Nekultura je še dražja

Po tednu dni premlevanja, kljub takojšnji odločitvi, da bom tole pismo napisal, še niti zdaj točno ne vem, kako naj se pisanja lotim. Kako (ne) prestopiti te tenke črte, ki ločuje razum od želje, vljudnost od grobih dejstev. Odgovora najbrž v mojem veku ne bom našel. Pa kljub temu pojdimo k dejstvom.

Na majski seji radovljiški občinski svetniki na tajnem glasovanju niso izglasovali utemeljene stimulacije za delavce v javnem zavodu za kulturo - Linhartovi dvorani Radovljica. Morda je bilo premalo poudarjeno, da so predlagano stimulacijo zaslužili s prizadevnim delom s svojo tržno dejavnostjo. Pri tem gre poudariti, da ta nagrada z dobrimi 7.000 evri na letni bruto ravni predstavlja slabo tretjino ustvarjenega dobička v minulem letu. Če upoštevamo, da gre tukaj za znesek, ki ga je v grobem potrebno po odbitku prispevkov deliti s 3 (kolikor delavcev je) in potem še z dvanajstimi meseci, vidimo, da gre na koncu za pridobitev enega povprečnega nakupa hrane na mesec. Ostanek dobička po obdavčitvi se preliva v dejavnost Linhartove dvorane in v investicije, kar pomeni smiselno manjšo obremenitev proračuna oziroma še lepšo programsko podobo javnega zavoda.

V radovljiškem občinskem svetu mi niso (in mi bržčas nikoli ne bodo) jasna »leva« in »desna« lobiranja proti nagrajevanju delavcev v Linhartovi dvorani Radovljica, res pa je, da ste ti isti občinski svetniki z lahkoto izglasovali, verjamem utemeljeno in prisluženo, stimulacijo Gorenjskim lekarnam. In upam, da bodo zavoljo mojega pisanja lekarnarji tudi prihodnje leto deležni stimulacije. Radovljiški občinski svetniki se boste morali zavedati ene same resnice: v lekarno stranke pridejo takrat, ko so bolne in poleg zdravil na recept vzamejo še kakšno (tržno) blago, ki ga tam vidijo in ga potrebujejo. Tam zaposlenim se ni potrebno ubadati s prepričevanjem strank na trgu in z izmišljevanjem vedno novih in izvirnih programskih in trženjskih prijemov za boljši uspeh. Reklamo zanje delajo proizvajalci! Poleg tega imajo plače, primerjalno gledano, bistveno boljše, saj imamo v Linhartovi dvorani Radovljica najnižje med javnimi zavodi v občini.

Zato sem se odločil, da bom znova in znova to točko dnevnega reda trmasto poskušal uvrstiti na dnevni red sej občinskega sveta, saj imam za to vso pravno podlago in veliko moralno obvezo. Moralna dolžnost svetnikov pa je, da se odločite, ali kulturo v občini potrebujemo ali ne (ja, že pri tako majhnih odločitvah se kaže odnos!). Zavedati se morate le dejstva, da kultura je draga, nekultura pa je še dražja. V Linhartovi dvorani pa strošek kulture znižujemo prav s tržno dejavnostjo.

In naj na koncu poudarim, da nisem ugriznil roke, ki me hrani. Nasprotno: ponižno padam na kolena in prosim za tisti razumni in usodni »da«. Verjemite, to še tako majhno spoštovanje celoletnega dela se bo zagotovo povrnilo v večkratniku. In to vsem, ki jih v občinskem svetu zastopate.

Andrej Kokot,

direktor Linhartove dvorane Radovljica