Toni je vedno poln presenečenj

Toni Mežan, čarobni umetnik, »fijakar« in občinski svetnik, dva mandata pa tudi podžupan na Bledu, se je odločil svojo pestro življenjsko zgodbo popisati v avtobiografiji, ki bo izšla predvidoma v februarju.

Knjiga Čarodej Toni – avtobiografija kmečkega fanta, čarobnega umetnika in lokalnega politika že v naslovu zaobjame vse tri glavne dejavnosti, ki zaznamujejo življenje Tonija Mežana. Nič nenavadnega namreč ni, če ga dopoldne srečaš na traktorju ali kočiji, ki po Bledu vozi turiste, popoldne v vlogi pooblaščenca za sklepanje porok na Blejskem gradu, zvečer pa še na kakšni prireditvi, ko zabava otroke – pa tudi odrasle – kot čarodej Toni.

Med epidemijo čas za pisanje knjige

Z idejo o knjigi se je začel poigravati že pred desetimi leti, in kot priznava, niti ni zrasla v njegovi glavi. »Ko sem leta 2010 postal podžupan, mi je marsikdo rekel, kako zanimivo življenjsko pot imam. Odločilni trenutek pa je nastopil pred štirimi leti, ko sem se po nekem silvestrovanju za otroke na Bledu z eno od izvajalk ob 'kremšniti' pogovarjal o svoji življenjski poti in mi je rekla, da bi moral o tem napisati knjigo ali posneti film – tudi v spodbudo mladim, kaj vse je mogoče doseči, čeprav se mi je mogoče v otroštvu kot običajnemu kmečkemu fantu to zdelo nepredstavljivo,« je priznal Toni Mežan. Idealna priložnost za pisanje knjige se je pokazala v času lanske spomladanske ustavitve javnega življenja zaradi epidemije covida-19. »Že na začetku lanskega leta pa sem začel urejati svoj arhiv – ta obsega kar 32 škatel in kovčkov vseh vrst s članki, plakati ...,« je pojasnil in dodal, da ima tudi natančen seznam vseh nastopov, ki jih je bilo doslej že več kot 4500. »Kljub epidemiji sem imel tudi lani več kot sto nastopov, v prejšnjih letih pa jih je bilo več kot dvesto na leto.«

Začetek s »strojčkom za delanje denarja«

Njegova ljubezen do čarobne umetnosti izhaja že iz otroštva. »Vedno sem nestrpno čakal, kdaj bo na televiziji kakšen cirkus ali čarodej. Spremljal sem tudi oddaje Mita Trefalta, saj drugih razvedrilnih oddaj takrat skoraj ni bilo,« se spominja in dodaja, da se je že takrat videl v vlogi nekoga, ki na odru zabava gledalce. Prve trike je začel izvajati pri enajstih letih, pri dvanajstih pa je imel na Miklavžev večer že prvi nastop. »Še danes se spomnim občutkov s tega nastopa,« se malo zasanjano vrne v otroštvo. Prvi korak k njegovi resni karieri čarobnega umetnika je bil »strojček za delanje denarja« – vanj si vložil list belega papirja, na drugi strani pa je prišel ven denar –, ki ga je opazil pri eni od stojnic, ko je na Bledu potekala Kmečka ohcet. Starše mu je uspelo prepričati, da so mu ga kupili, prvih čarovnij pa se je skupaj s prijateljem Dominikom Frelihom začel učiti iz revije Mavrica. »Ves čas pri delu opazujem tudi druge čarobne umetnike in se učim niti ne toliko iz njihovih napak kot iz drobnih malenkosti, ki jih drugi niti ne opazijo.« Večino pripomočkov sicer kupuje v tujini, tako da lahko izvaja trike, ki jih drugi ne. »Čeprav se trudim, da se ne ponavljam, pa je nekaj trikov, ki jih vedno pričakujejo od mene – brez tega, da vozim formulo s kitajskimi obroči, skoraj ne gre,« se posmeje. Kljub temu vedno išče nove ideje ter usvaja nove veščine in spretnosti. Prizna, da se je v letih, ko je imel po skoraj tristo predstav na leto, že malo naveličal nastopanja, a zadnja leta v nastopih spet vedno bolj uživa. Sedem let ga na nastopih spremlja tudi mlajši sin, ki mu je že pri osmih letih pomagal skrbeti za tehniko na odru, zdaj pa je za njim tudi že nekaj samostojnih nastopov.

Uživa tudi v vožnjah s kočijo

Tako kot na odru pa uživa tudi v vožnjah s kočijo po Bledu. »Zdaj bo zame že 25. sezona, odkar imam kočijo, prej jo je 18 let vozil oče.« Tako kot ostalih stvari, tudi politike, se je tudi tega lotil z vso zavzetostjo in uvedel prve spremembe v dejavnost, ki je od šestdesetih let prejšnjega stoletja več ali manj potekala po ustaljenem kopitu, je pojasnil. »Vožnjam s kočijo sem želel vdahniti dušo, zato sem uvedel tudi nočne in romantične vožnje po Bledu, pa vožnjo s kočijo na pokušino žganja v Zasip ...« S pomočjo evropskih sredstev so poskrbeli še za enotna oblačila kočijažev.

Na Bledu se križajo zelo različni interesi

Tudi v politiko je vstopil, ker si je želel določene stvari premakniti na boljše, je poudaril. »Nisem želel biti tisti, ki samo kritizira, nič pa ne naredi, da bi se kaj spremenilo.« Ob tem pa priznava, da je tudi z obiskovanjem krajev po vsej Sloveniji spoznal, da je najtežje biti na oblasti v Mariboru zaradi težavne socialne situacije, a takoj za Mariborom je že Bled, kjer se križajo zelo različni interesi. »Naj navedem samo banalen primer: imamo ljudi, ki živijo v isti ulici, pa se eden ukvarja s turizmom, drugi ne. Prvi si želi javno razsvetljavo po celotni ulici, da bo gost zvečer lahko varno prišel domov, drugi pa ne želi, da mu ponoči v spalnico sveti luč.« Kot pravi, se je vedno trudil, da je poskušal reševati tudi na videz drobne težave, ki pa so za prebivalce, društva in krajevne skupnosti izredno pomembne. »To se potem odraža tudi na vsakokratnih volitvah, saj je moja lista prva v zgodovini občine, ki ima v občinskem svetu pet svetnikov, toliko jih ni imel še nihče. Razen tega se mi je pridružilo še pet list s po enim svetnikom, tako da imamo v sedemnajstčlanskem svetu večino. Želimo namreč delovati konstruktivno, saj smo vsi kandidirali za Bled.« Prepričan je, da je v politiki mogoče marsikaj doseči, če se le za to odločiš iz pravih razlogov. »Nikoli ne smeš iti v to zaradi osebnega interesa; politiki ne smemo gledati, kaj bo dobro za nas, ampak tudi za vse druge.«

Zgodbe, ob katerih se tudi nasmejiš

Knjiga naj bi izšla v februarju oziroma najkasneje aprila, doslej pa mu je največ pomenilo mnenje lektorice, ki ga prej ni poznala in se osebno še nista srečala. »Povedala mi je, da navadno na dan lektorira največ dvajset strani, saj le tako lahko delo opravi kakovostno. Pri moji knjigi pa je po dvajsetih straneh lektoriranja kar nadaljevala z branjem, ker jo je tako vleklo iz zgodbe v zgodbo, ob katerih se tudi nasmejiš.« Toni Mežan je namreč res poln presenečenj – kot mu je nekoč rekla prevajalka iz ruščine, ko ga je v razmiku nekaj dni srečala na občini v vlogi podžupana, na gradu kot pooblaščenca za sklepanje porok in potem še na odru kot čarodeja.