Od selskega pobiča do dekana

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. januar 2021 / 15:13

Ivan Olip, rojen v Kališevi družini v Selah, eden od treh bratov duhovnikov, mestni župnik in dekan v Pliberku ter predsednik Mohorjeve, je bil v začetku lanskega decembra star sedemdeset let.

Na Koroškem so le redke slovenske ali dvojezične prireditve, na katerih manjka Ivan Olip, mestni župnik in dekan v Pliberku ter predsednik upravnega odbora Mohorjeve. Na zunaj daje videz resnega in strogega moža, vendar v resnici ni tak in je človek, ki ima odprto srce in prijazno besedo za vsakogar. Prvi dan lanskega decembra je bil star sedemdeset let. »Najbolj sem hvaležen za življenje, ki so mi ga darovali starši, za vero in za to, da sem skupaj z osmimi brati in sestrami mogel odraščati v lepi, krščanski in zelo dobro usklajeni družini. Do danes nas povezuje tesno prijateljstvo in se dobro razumemo,« je za celovški verski tednik Nedelja povedal slavljenec.

Vendar sta bila njegova otroštvo in mladost vse prej kot idila. Devet otrok je bilo rojenih v desetih letih. Med njim in najmlajšo sestro Zalko, sedanjo tajnico Krščanske kulturne zveze v Celovcu, ni niti deset let razlike. Slavljenec Ivan pogosto pove, da se znova in znova čudi, kako sta starša, o katerih govori z velikim spoštovanjem, vse to zmogla. Otrokom sta posredovala duhovne in narodne vrednote, trdno narodno zavest, ki ni bila omajana niti v najtežjih časih. Ko je bil Ivan star 16 let, je oče Janko umrl. Mama je z devetimi otroki ostala sama. »S skupnimi močmi, z neverjetno veliko vnemo in z božjim blagoslovom smo zmogli in ne vem, koliko angelov varuhov smo imeli, da smo vse to preživeli in smo zrasli kot pokončni ljudje. In predvsem tudi to, da smo zmogli vsi nadaljevati šolanje, kar ni bilo tako samoumevno. Mama je izgorevala kot sveča, bila je nesebična do zadnjega,« se spominja Ivan Olip, ki je imel kot najstarejši med otroki tudi veliko odgovornost za mlajše sestre in brate. Ko so bili doma, so morali vsi delati na kmetiji, mama pa jih je spodbujala in držala skupaj, kar je bil velik blagoslov za vse.

Tudi pevec in športnik

Ivan ni le duhovnik, ampak človek, ki je bil vzgojen v odgovornosti zase in tudi za druge, za narod, za vero in za dejavnosti, ki bogatijo človekovo življenje. Tako kot sestre in bratje je odraščal s pesmijo in dvajset let pel pri mešanem pevskem zboru Jakob Gallus v Celovcu. Dvanajst let je bil njegov predsednik. Bil je igralec in verjetno zaradi svoje postave tudi vratar v nogometnem moštvu Slovenskega atletskega kluba Celovec. V domačih Selah je bil dvajset let predsednik športnega društva. Pri Mohorjevi založbi so v njem prepoznali prizadevnega in sposobnega človeka, zato so ga že leta 1975 vključili v odbor, v katerem deluje že 45 let, od leta 2015 naprej pa je predsednik njenega upravnega odbora. V svojem dušnopastirskem delu je bil najprej kaplan v Borovljah, nato vzgojitelj v dijaškem domu na Plešivcu, profesor verouka na Slovenski gimnaziji v Celovcu in šolski strokovni nadzornik za verouk. Bil je župnik v Šmarjeti v Rožu in od leta 1993 naprej mestni župnik in nato dekan v Pliberku, kar je še danes. Spominja se, da je šel v Pliberk s trepetom, saj je bilo tam veliko nasprotje med narodoma. Sprva ni bilo lahko. Ker je on sprejemal vse ljudi, so oni sprejeli njega. Zato so mu leta 2018 podelili naslov častnega občana. Njegovo duhovniško in občečloveško vodilo je: Biti ljudem blizu, vendar ne kot uradnik, ampak kot služabnik.

Ivan pa ni edini duhovnik v Olipovi družini. Na pot starejšega Ivana sta stopila tudi mlajša brata Stanko in Peter.