Poroka v rožnatem in modrem

Štirje pari čevljev, 5. del

Zinka: »Bratec je odraščal kot samorastnik, jaz pa kot njegova samorastniška 'mama'. Se je kdo od odraslih sekiral? Nihče. Sedemdeseta leta so bila v odnosu do otrok še zmeraj Divji zahod.«

V predahu, ki sva si ga privoščili, sva pomodrovali o »pozabljanju«. Ne razume vrstnic, s katerimi je še konec sedemdesetih let skupaj prala perilo pri »koritu«. Jezi jo, ker danes trdijo, da so takrat že vsi imeli pralne stroje, kar pa po Zinkinem mišljenju ni bilo res.

»Moti me tudi, ko govoričijo, da smo takrat vsi imeli avtomobile, kopalnice, pomivalna korita v kuhinji. V naši vasi smo bili eni veliki reveži, žal pa danes tega, kot bi nas bilo sram, nočemo priznati,« razpreda svoje misli.

Potem pa se vrne k svoji zgodbi. Po treh mesecih, ko ji je potekel porodniški dopust, se ni mogla vrniti v službo. Doživljala je podobno usodo kot številne druge ženske, ki niso imele kam dati otroka. Vrtca še ni bilo, če je bila stara mama pri roki, je bila vredna zlata. Pogosto se je dogajalo, da so starejši bratje in sestre varovali mlajše. Še dobro, da ni bilo več nesreč, kot jih je bilo.

»Po sili razmer sem spet postala varuška. To obdobje se mi je 'maščevalo' v starosti, ker so mi manjkala leta za upokojitev. V varstvu sem imela osem otrok. Ni bilo lahko. Pri meni je bil tudi deček s hudo obliko epilepsije. A sem zmogla, saj sem ga imela zelo rada. Na skrivaj sem se vpisala v dopisno administrativno šolo. Nekje sem slišala, da jo 'vsaka naredi', pa sem si rekla, zakaj je ne bi tudi jaz ...

Če sem le mogla, sem iskala Jakobovo družbo. Na vsak način sem želela izvedeti, zakaj mi ni več pisal od vojakov. Srečala sva se v Kranju, kamor sem si šla kupit novo obleko za Bratčev maturantski ples. Jakob je bil že poročen, rodil se mu je prvi sin. Kar nekaj časa je trajalo, da se mi je zaupal. Povedal mi je, da so na straži ubili njegovega najboljšega prijatelja, on ga je prvi našel in bil ob njem, ko je umiral. Šok, ki ga je doživel, je bil tako hud, da so ga tri mesece držali pod ključem na psihiatriji bolnišnice Dr Laza Lazarević v Beogradu.

Skoraj bi umrla od hudega, ko sem to slišala. Pa še sram me je bilo! V mesecih Jakobovega molka sem si v glavi spletla zgodbo o drugih ženskah, ki so mu bile ljubše od mene. Povedal mi je tudi, da ima še zmeraj nočne more, četudi uživa močna zdravila. Zelo se mi je zasmilil. Razšla sva se z obljubo, da bova še naprej ostala najboljša prijatelja.

Zgodovina se je pri hčerki Mirjam ponovila. Njen oče je ni prišel niti pogledat. Večkrat sem mu pisala, pa mi je pošta pisma vračala s pripisom 'naslovnik neznan'. Tudi prav, sem si rekla. Bilo bi že smešno, če bi nekdo, ki je doživel toliko, kot sem jaz, obupaval.

Spominjam se, da se je leta 1974, ko je Bratec z odliko maturiral, v Nemčiji odvijalo svetovno prvenstvo v nogometu. Nisem vedela, kaj mu naj ob tej priložnosti podarim, pa sem se spomnila na televizijo. Jakob mi jo je uredil nakup na šest obrokov.

Nekega dne nas je čisto nepričakovano obiskala mama. Živela je v Krškem, pri nekem starejšem gospodu. V zameno za nego ji je obljubil, da ji bo v oporoki zapustil hišo. Bila je zelo presenečena, ko je videla Mirjam, še bolj pa, ko je v kuhinji zagledala televizijo. 'Lahko mi kaj posodiš, vidim, da se valjaš v denarju!' so bile njene prve besede, ko je sedla za mizo. Bolj ko sem ji razlagala, da je televizor kupljen na obroke, bolj se je jezila. Nazadnje je vstala in odvihrala skozi vrata, ne da bi počakala na Bratca, ki je bil med počitnicami na praksi v domu za starejše.

Leta, ki so sledila, niso bila nič posebnega. Ugotovila sem, da mi delo z otroki leži, zato sem zaprosila za delovno mesto varuške v vrtcu, ki se je ravno tisto leto, ko je začela Mirjam obiskovati prvi razred, odprl v našem kraju. Bila sem v nestrpnem pričakovanju Bratčeve diplome na medicinski fakulteti. Mama je bila operirana na prsih. Izrezali so ji maligen tumor, a je po obsevanju in kemoterapiji hitro prišla k sebi. Povabila me je na obisk. Bila sem presenečena. Moški, pri katerem je živela, se mi ni zdel kakšen lump. Postregel mi je z vampi in kavico, potem pa se je ulegel na kavč, kajti tudi sam je imel za seboj operacijo hrbtenice.

Domov grede sem na avtobusu sedela poleg moškega, ki je bral knjigo Vitomila Zupana z naslovom Klement. Padla mi je v oči zato, ker so bile na naslovnici narisane velike, vijoličaste ustnice. Ko je opazil moje kukanje čez njegovo ramo, je knjigo zaprl in začela sva se pogovarjati. Povedal mi je, da je Marko, da poučuje na eni od tehničnih šol v Ljubljani. Prosil me je, ali se lahko še kdaj srečava. Seveda sem pristala, saj mi je v tisti dobri uri vožnje postal zelo všeč.

A sem imela smolo. Tudi on je bil poročen, trajalo je osem let, da se je ločil. V tem času sem imela več spontanih splavov. Bilo je, kot bi mi narava stala ob strani in me varovala pred nezaželeno nosečnostjo.

Ljubezenska zveza se je zelo nesrečno končala. Eno leto zatem, ko sva se poročila, sta šla s sinom v gore. Sta se prepirala zaradi mene, zaradi denarja ali česa drugega, ne vem. Sin ga je v ihti odrinil od sebe in Marko je za sekundo prepozno reagiral, zgrmel je več kot petdeset metrov v globino. Ostal je živ, a tetraplegik. Vrnil se je k bivši ženi, meni pa so ostali za spomin poročni čevlji v temnomodri barvi in obleka z volančki v rožnati barvi.«

(Konec prihodnjič)