Potrebovali bi vsaj kanec plebiscitne enotnosti
Včeraj, v sredo, je minilo trideset let od plebiscita za samostojno in neodvisno Slovenijo, v soboto, ko bomo praznovali dan samostojnosti enotnosti, bo minilo tudi trideset let od razglasitve rezultatov plebiscita.
Starejši se teh za slovenski narod prelomnih dogodkov še dobro spominjamo, mlajši sicer ne, a lahko v teh dneh o njih veliko slišijo ali si preberejo. In vsi, tako starejši kot mlajši, se ob aktualnem dogajanju v državi čudijo, kako so pred tridesetimi leti predstavniki političnih strank in poslanskih skupin tedanje skupščine zmogli preseči delitve in doseči sporazum, v katerem so se zavezali, da bodo pri pripravi in izvedbi plebiscita delovali sporazumno in usklajeno in da si tudi po uspelem plebiscitu nihče ne bo pripenjal osebnih ali strankarskih zaslug. Čeprav so tedaj nekateri tudi nasprotovali plebiscitu in samostojni poti Slovenije, je bilo sporazum nedvomno pomembno sporočilo ljudem, da je politika enotna. To enotnost je odražal tudi rezultat plebiscita: udeležba je bila več kot 93-odstotna in več kot 95 odstotkov vseh, ki so glasovali, je s pritrdilnim odgovorom na plebiscitno vprašanje odgovorilo, da niso zadovoljni z življenjem v tedanji Jugoslaviji in da si želijo samostojno in neodvisno Slovenijo.
Še danes smo v Sloveniji ponosni na to, kako je velik izziv in veliki cilj poenotil različno misleče in različno strankarsko opredeljene. Čeprav Slovenija danes ni nacionalno ogrožena, pa bi vsaj delček enotnosti iz plebiscitnih časov, iz časov rojevanja slovenske države, potrebovali tudi danes. Slovenska država se je namreč v letu, ko obeležuje tridesetletnico pogumnih odločitev, tako kot ves svet nepričakovano znašla pred izzivom, kako zajeziti širjenje novega koronavirusa in kako čim bolj ublažiti njegove posledice. Namesto da bi politične stranke pri iskanju rešitev za izhod iz izjemno hude zdravstvene in gospodarske krize čim bolj sodelovale in nastopale enotno, se dogaja nasprotno – v krizi virus celo izrabljajo za politični boj. V času, ko dnevno za virusom umira po trideset, štirideset, petdeset ljudi ali še več, se zdi, da je politiki bolj kot to pomembno, kako zagotoviti v parlamentu šestinštirideseti glas, ki bo eni ali drugi politični opciji zagotavljal vladanje.
Večina proslav ob tridesetletnici plebiscita je bila včeraj ali bo v prihodnjih dneh, a že dosedanje so bile v znamenju pozivov k večji enotnosti politike za dobro države in njenih prebivalcev.