Kot bi dihal skozi majhno slamico
Matjaž Gerčar iz Domžal je eden tistih, ki si ni mislil, da se bo s korono kdaj srečal, kaj šele, da bo z njo imel težave. Pa se je zgodilo prav to. Potek bolezni, ki jo je prebolel v bolnišnici, je bil težji in pojavili so se zapleti. In to kljub temu da ima komaj osemintrideset let. »Naredi vse, kar je v tvoji moči, da ne zboliš za virusom in da ga ne podeliš naprej,« opozarja.
»Nekateri so po nekaj dneh dobri, nekateri potrebujejo malo več, nekaterim pa se še poslabša. Zato si zdravnik ne upa ničesar napovedati, bomo sproti videli, kakšen bo odziv telesa, pravi. Hm, nič kaj spodbudno, si mislim, ampak saj sem mlad. Morda mi bo mladost vseeno pomagala. Kasneje sem videl, da to ni nobena garancija.«
»Ob kašljanju me je začelo dušiti, kot bi mi nekdo zategnil vse dihalne poti in bi dihal skozi majhno slamico. Občutek, da se dušiš, zares ni prijeten. Zaradi kašlja mi ponudijo neke tablete, ki so mogoče res malo pomagale, ko pa so popustile, je bilo pa še mnogo slabše. Raven kisika v krvi mi je zopet močno padla. Ni šlo, zopet me priklopijo na kisik, tokrat na večjo količino.«
Matjaž Gerčar je kot računalničar že nekaj časa delal od doma, druženja so prekinili. Ker pa žena dela v vrtcu, je bila okužba le vprašanje časa, začne svojo zgodbo o bolezni covid-19, ki se je sprva začela z blagimi simptomi. »V službo sporočim, da imam covid ter da bom verjetno nekaj dni odsoten. Kako zelo sem se zmotil. Nekaj dni se je raztegnilo v en mesec. Prvih nekaj dni je še kazalo, da bo vse v redu, potem pa se je začelo. Vročina in kašelj, ki je pritiskal bolj in bolj,« pravi Matjaž, ki je izkušnjo podrobno opisal tudi na svojem blogu – vse z namenom, da ljudje ne bi več poskušali izničiti realnosti tega virusa. »Virus ni več tam nekje daleč, virus je tukaj, med nami. In ne izbira.«
Zaradi nizke vsebnosti kisika v krvi (ta mu je padla tudi na zgolj osemdeset odstotkov), ga je zdravnik poslal na rentgen v Ljubljano. Tam so ga najprej testirali – s hitrim in klasičnim testom, mu znova izmerili količino kisika v krvi, ker pa je bila ta zelo nizka, so se zdravniki odločili, da ga bodo zadržali v bolnišnici. »Sicer še nimajo prostora zame, ampak se bo v nekaj urah sprostilo kakšno mesto. Potem mi še dodatno vzamejo kri, za druge preiskave, ter me pustijo ležati tam v neki improvizirani sprejemni covidni ambulanti. In sem ležal tam nekaj ur, ko so prišli pome, da me bodo odpeljali na covidni oddelek. Tudi klasičen test je bil pozitiven, zato me sedaj lahko odpeljejo v rdečo cono. Ne bi namreč želeli tvegati, da bi se tam okužil, če slučajno ne bi bil res pozitiven. Prihod na oddelek pa poseben, nezemeljski. Prižgan alarm po hodnikih je naznanjal, da prihaja nov bolnik. Namen alarma je, da se zaposleni umaknejo iz hodnika, da je prihod v rdečo cono čim hitrejši in s čim manj stika. Kot bi mignil, sem bil v rdeči coni, kjer pa je vse spokojno. Mir, tišina. Pripeljejo me v sobo, mi dajo pižamo in brisačo ter me za trenutek pustijo, da se uredim. Potem pa se je začelo. Kisik mi nastavijo na nos, oksimeter na prst ter mi dajo prva zdravila — Medrol ter še nekaj za zaščito želodca. Hkrati mi pomerijo sladkor. Čez nekaj trenutkov prinesejo prvo injekcijo, ki jo dobim v trebuh — proti strdkom,« pripoveduje 38-letnik, ki ima z zdravstvenim osebjem v bolnišnici same lepe izkušnje, saj so mu lepo razložili, kaj se z njim dogaja. »Imunski sistem se je pretirano odzval, zato je prišlo do covidne pljučnice, ko se v pljučih tvori sluz, podobna mreži, ki te počasi zaduši. Z Medrolom bodo poskušali zaustaviti ta odziv telesa, ker pa ima precej stranskih učinkov, bom dobival dnevno injekcijo proti strdkom ter stalno mi bodo merili sladkor, saj lahko ta zaradi zdravila podivja. Poteka bolezni ne morejo napovedati, saj se vsak odzove drugače. Nekateri so po nekaj dneh dobri, nekateri potrebujejo malo več, nekaterim pa se še poslabša. Zato si zdravnik ne upa ničesar napovedati, bomo sproti videli, kakšen bo odziv telesa, pravi. Hm, nič kaj spodbudno, si mislim, ampak saj sem mlad. Morda mi bo mladost vseeno pomagala. Kasneje sem videl, da to ni nobena garancija.«
Možje v belem
Kašelj se mu je v bolnišnici še poslabšal. »Ob kašljanju me je začelo dušiti, kot bi mi nekdo zategnil vse dihalne poti in bi dihal skozi eno majhno slamico. Občutek, da se dušiš, zares ni prijeten. Zaradi kašlja mi ponudijo tablete proti kašlju, ki so res malo pomagale, ko pa so popustile, je bilo pa še mnogo slabše. Raven kisika v krvi mi je zopet močno padla. Ni šlo, zopet me priklopijo na kisik, tokrat na večjo količino.«
V bolnišnici je veliko spal, ko pa se je po nekaj dneh počutil bolje, je začel opazovati okrog sebe. In takrat je opazil može v belem, spoznanje, povezano z njimi, pa je še posebej pretresljivo. »Vse zdravstveno osebje je bilo v modrih barvah, vsake toliko pa so prišli možje v belem. Sprva temu ne posvečaš pozornosti. Potem pa malo povežeš stvari. Nepokretnega gospoda so iz moje sobe preselili v sosednjo. Popoldan vidim skozi okence naše sobe može v belem, ki nekaj hodijo v to sosednjo sobo. Zvečer je bila postelja, na kateri je bil, prazna. Nočem si čisto priznati, nočem povezati stvari skupaj. Ne, gotovo so ga samo premestili. Oči sem si lahko zatiskal samo do naslednjega dne, ko med potjo na stranišče vidim v eni izmed sob nekaj zavitega na postelji v prosojen polivinil. Kmalu za tem so prišli možje v belem z nekakšnim vozom. Pa saj to ne more biti res. Ljudje ne umirajo kar tako. Pa vendar. V bolnici se pač zgodi, da kdaj kdo umre. Zelo boleče, da se to zgodi tako neposredno blizu mene. Kaj bo z menoj? Kaj če mene tudi to čaka? Saj mi res nihče ni rekel, da bo vse v redu. Samo rekli so, da moramo počakati, pa bomo videli, ali bo šlo na boljše ali na slabše.«
Po prvem šoku, ko so ga zadržali v bolnišnici, je bil to psihično najtežji dan, ko si je priznal, kaj se dogaja okrog njega. A k sreči se mu je stanje kmalu izboljšalo in lahko je odšel domov. Svojo osebno izkušnjo z javnostjo deli zato, ker ga prizadenejo in zjezijo komentarji na družbenih omrežjih, da novinarji pretiravajo s poročanjem in da ne gre za nevaren virus. »Ne bi rad sodil, zakaj se število okužb ne zmanjšuje, pa vendar nam takšna razmišljanja ne pomagajo pri tem: da tako in tako večini ljudi nič ni, da se številke prirejajo, da število smrti ni nič večje kot sicer, da umirajo tako in tako samo starejši ter da potrebujemo samo dovolj prostora v bolnici,« pravi Matjaž Gerčar in zaključi: »Naredi vse, kar je v tvoji moči, da ne zboliš za virusom in da ga ne podeliš naprej. Okrevanje je dolgo. Tudi za tiste z malo težavami. A če zboliš – pogumno naprej in ne obupaj!«