Vanca, ki je prišla iz Labina

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 10. december 2020 / 15:20

Štirje pari čevljev, 1. del

Niti predstavljati si ne moremo, koliko nenavadnih, zelo osebnih zgodb se skriva med štirimi stenami! Ena takšna je Zinkina, povezana s štirim pari čevljev. Hrani jih v posebni stekleni vitrini. Vsak par zaznamujejo doživetja, ki so se prenašala iz roda v rod.

»Najstarejši par, ki izvira iz začetka dvajsetega stoletja, so pravzaprav moški škornji. Narejeni so iz temno rjavega usnja, spodaj pa so podkovani z žeblji, namesto pete pa imajo neke vrste podkvico,« razlaga Zinka.

»Škornji pripadajo moji babici, ki je prišla na Gorenjsko iz okolice Labina. Ded je bil po poklicu tesar, znan pa je bil po izdelovanju slamnatih streh. Ker se s svojim bratom, pri katerem je živel, ni dobro razumel, je vsakokrat, ko se mu je ponudila priložnost, zapustil ženo Cilko in šest otrok ter jo mahnil s trebuhom za kruhom. Rojen je bil leta 1885, na pogled pa nič posebnega. Imel je zelo goste skodrane črne lase, zavihane brke in globok, basovski glas. Ko je dokončal tesarska dela na strehi, se je povzpel na špico in zapel kakšno od pesmi, ki jih je znal nešteto. O tem, kako in kdaj se je zapletel s 16-letno Vanco, moja mama, ki je vedela marsikaj, ni govorila.

Njegove žene, ki je pazila na domače ognjišče, ni dosti zanimalo, kje se potika mož. Da je le njo pustil pri miru, pa je bila srečna! Enkrat na začetku poletja, preden so kosci prvič nabrusili kose, se je Vanca pojavila pri vratih, v naročju pa je držala v umazane cunje zavitega otroka. Menda je bila bosa, slabo oblečena, njene noge pa so bile polne ran. Za njo je bila dolga pot, podatki o tem, kako je prehodila razdaljo od Labina do Gorenjske, se žal niso ohranili. Je pešačila, jo je kdo peljal z vozom, se je vmes kje ustavila in si z delom zaslužila kos kruha? Ne le da je bila bolj molčeče sorte, tudi slovensko je bolj slabo govorila.

Ko jo je ded zagledal, je ukazal ženi, naj jo povabi naprej in ji da jesti. Ta ga je brez besed ubogala, če bi kaj sitnarila, bi verjetno dobila kakšno okoli ušes. Vanca je ostala pri hiši, pomagala v gospodinjstvu in pri kmečkih opravilih. Njen otrok, moja mama Hedvika, pa je odraščal z drugimi otroki. Mama, ki je bila rojena leta 1924, mi je pripovedovala, da je bila Vanca vsaj še trikrat noseča, a so otroci umrli že kmalu po rojstvu. Preživel je le fantek, ki pa je pri petih letih odšel med angelčke zaradi oslovskega kašlja.

Na kakšen način je ded delil svoje seme med zakonito ženo in ljubico – mojo staro mamo Vanco, lahko le ugibam. Predstavljam pa si, da jo je moral imeti vsaj malo rad, drugače bi jo napodil od hiše. Verjetno so ga z ženo, kot je bilo takrat marsikje v navadi, vezale le obveznosti do otrok, ki sta jih imela.

Dve ženski, ki ju je imel doma, mu nista zadoščali! Govorilo se je, da se je grel tudi pri drugih v vasi. Na svojo moškost je bil ravno tako ponosen kot na goste črne lase, ki se vse do smrti niso čisto nič zredčili.

Zdaj pa je že čas, da kaj povem tudi o babičinih čevljih,« je dejala Zinka, stopila do vitrine, jih vzela v naročje in čez čas postavila na mizo.

»Takole je bilo,« je nadaljevala. »Babica je bila od doma navajena, da hodi bosa, žal pa ji to ni uspevalo na Gorenjskem, kjer so bile takrat zime zelo hude in z veliko snega. Nekoč, ko je bila na vrsti za pranje perila v zamrznjenem potoku, je trmasto obsedela za pečjo in ni hotela iti nikamor. Cilka jo je nekaj časa prosila, nekaj časa zmerjala in kričala nanjo, a brez uspeha. Ko se je ded pod večer vrnil iz gostilne, kamor je šel že zarana na deci vina, je doma naletel na dve razmršeni ženski, ki sta si skočili v lase. Vprašal je otroke, kaj se dogaja, in ko so mu povedali, da Vanca noče ubogati, se je obrnil na peti in odhitel tja, od koder je prišel. Vrnil se že čez kakšno uro. V roki pa je držal par škornjev, ki jih je vrgel pred Vanco. 'Obuj se, pa marš, spravi se k delu!' je zarohnel nad njo. Moja mama je v zadnjih letih življenja še zmeraj znala zelo slikovito obnoviti ta dogodek, čeprav je takrat imela komaj pet let.

Babica je bila darila tako vesela, da je hodila s škornji tudi spat. Zmeraj so bili 'zglancani', ne glede na to, kakšno delo je opravljala. Preden je zvečer sedla k jedi, je poskrbela zanje. Hčerki Hedviki je obljubljala, da jih bo podedovala po njeni smrti. A je, ko je bila že zelo bolna, obljubo preklicala. Zahtevala je, da jo v škornjih, ki so ji očitno strašno veliko pomenili, tudi pokopljejo.

Umrla je konec januarja, leta 1944. Hedvika je bila takrat stara 19 let, imela je nezakonskega otroka, ni ji bilo postlano z rožicami. Ko je mati ležala na parah, je stisnila zobe in ji brez milosti potegnila škornje z nog. Ni imela slabe vesti, niti malo ji ni bilo žal. Babičine škornje je spravila za hude čase. Vedela je, da so vredni vsaj dveh, treh hlebcev kruha. Na srečo ni bilo nikoli tako hudo, da bi jih morala prodati. Ded je umrl leta 1966, star 81 let.

Zanimivo je bilo, da je dedova ljubezen do Vance z leti zbledela. Ali pa je, ker ni bil več najbolj zdrav, prišel pod vpliv svoje žene? Ko je nekoč zalotila babico pri pogovoru z nekim drugim moškim, jo je nagnala od hiše. Ded je bil tiho, še roke ji ni stisnil v slovo.«

(Nadaljevanje prihodnjič)