Na drugem koncu sveta

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / nedelja, 29. november 2020 / 23:29

Naslov tokratnega članka je tudi naslov romana, ki ga je pri Mohorjevi v Celovcu izdal Vincenc Gotthardt, doma v Dulah pri Šmohorju v Ziljski dolini. Prijatelji in znanci ga kličejo kar Cenc. Sedaj stanuje v Celovcu in je urednik pri časopisu Nedelja, ki ga za slovensko skupnost oziroma za slovensko govoreče vernike izdaja celovška škofija. Cenc ni samo izvrsten pisec, ampak tudi vrhunski fotograf in likovni umetnik. Pa tudi novinarski kolega, ki je vselej pripravljen pomagati ali svetovati nam, ki prihajamo na Koroško iz soseščine. Leta 2015 je izšla knjiga njegovih risb vseh župnijskih cerkva krške škofije z naslovom Sacra Carinthia.

V najnovejšem romanu Na drugem koncu sveta Vincenc Gotthardt pripoveduje o izgubljanju, pozabljanju in manjšanju, hkrati pa o upanju le narediti odločilni korak in stopiti v središče. Glavna oseba doživlja, kako vse izginja: doma je vedno manj domačih besed, nekomu peša sluh, drugemu zmanjkuje črk, s katerimi sestavlja besede na pragu hiše, spet drugemu odpovedujejo glasilke, nekdo je izgubil vse svoje posestvo … Kar ostaja, je velika želja narediti iz tega, kar je še ostalo, nekaj trajnega in velikega, pa čeprav je to samo čoln iz delov lesa, ki jih je naplavilo morje. Gre za korak v središče iz nekega zakotnega pristanišča. Gre za manj, ki lahko postane več. Gre za ukradene slike iz znanega muzeja. Kar je ostalo, so trije prazni okvirji, katerih praznina postaja vedno dragocenejša.

»Pravzaprav je to besedilo o vsakodnevnem doživljanju jutra pripadnic in pripadnikov narodnih skupnosti v Evropi in spoznanju: spet nas je nekaj manj, spet se je nekaj izgubilo, spet je nekaj ljudi pozabilo svoj jezik, spet so nekateri odšli po svetu. Toda z velikim in neomajnim upanjem: s spoštovanjem samega sebe in spreminjanjem zornega kota je pravzaprav vse mogoče. V besedilu je veliko Koroške, a ta Koroška je kjerkoli na svetu. Gre za dom v tujini in za tujino doma,« pravi o svojem romanu avtor. »V besedilu stopajo v ospredje besede, ki so se skoraj pozabile. Te pa morajo stopiti v ospredje, ker se je zgodilo nekaj neverjetnega. V znanem muzeju je nekdo izrezal iz okvirov tri slike. Kar je ostalo, so okvirji. Na začetku ni niti znan umetnik. Vse išče umetnika in izgubljene slike. V središče stopajo pozabljene osebe, ki so soudeležene, da so pred leti prišle slike sploh v muzej. Tu je umetnostni zgodovinar, ki ne more več govoriti. Tu je nekdanji minister, ki je moral odstopiti. Zahteval je, da te slike pridejo v muzej. Še vrsta oseb se pojavlja v tekstu. Nazadnje postane vsa zadeva državna afera mednarodne razsežnosti, v katero je vpleten tudi visoki predstavnik … Vsega je vedno manj, a vse to postaja vedno dragocenejše,« sklene svojo pripoved o romanu Vincenc.