Po obronkih Jelovice

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 4. november 2020 / 23:57

Jelovica je za prebivalce občine Kranj že skoraj nedosegljiva destinacija, kamor zahajamo redko. Del te čudovite gozdne planote je v območju mestne občine Kranj. Kolikokrat zahajate tja? Jamnik vsi poznate, mnogi med vami ste že bili tam, peš ali s kolesom, nekateri ste tam doma, drugi ga tako ali drugače obiskujete. Od Jamnika navzgor se začenja Jelovica in kar nekaj te gozdne planote je v mejah občine Kranj. Najvišja točka v občini Kranj je sicer Storžič. Torej če pristopate nanj s Trstenika ali s Povelj, ste tudi v povsem legalnih mejah. Druga višinska točka je Jelovica, bolje rečeno obronki Jelovice.

V mejah občine boste nanjo lahko pristopili iz Nemilj, od tam pa najprej na Jamnik. Ne poznam človeka, ki ga Jamnik ne bi očaral. Cerkev so postavili na pomol, balkon, ki omogoča pogled pred nami, pod nami in za nami. Stara drevesa in travniki pod vasjo so čudoviti. Jaz sem vedno znova navdušena nad tem razgledom, kako ne bi bili tujci. Ko se naužijemo prvega razgleda, pot nadaljujemo proti Beli peči. Bojda ji rečejo tudi Podbliška gora. Zopet občudujemo pogled, ki seže skoraj do polovice Slovenije. V daljavi nam maha Snežnik. Če jaz ne morem dol, ga lahko vidim z vsake vzpetine. Opazujemo lahko Deželo in Blejski kot, Dobrave, Kranjsko-Sorško polje. Vidi se Ljubljana, Polhograjsko hribovje, Lubnik predstavlja škofjeloške vršace. Najbolj mogočno se kažejo Grintovci in Košuta z vsem svojim grebenom. Prepoznavam vasi in vrhove gora. Dobro mi gre. Vreme je idealno, sončno in toplo. Listje šelesti in sonce pripeka, s seboj imamo malico, kaj še hočete lepšega. Na trenutke se je Ratitovec pokazal čisto od blizu, pa smo zopet zavili nazaj v gozd in čez travnike po kolovozih nazaj v Nemilje. Človek bi mislil, da je to vas na koncu sveta, pa sploh ni res. Od tam greste lahko proti Topoljam v Selca, mimo Dražgoš v Železnike in čez Jamnik v Radovljico.

Naš sprehod po obronkih Jelovice je bil dolg 15 kilometrov, hodili smo šest ur in pol. Naredili smo 800 višinskih metrov. To ni veliko, glavni vzpon je pristop na Jamnik in Belo peč, potem je pot speljana po Jelovici, ki v svoji planoti valovi. Šest ur in pol smo bili izpostavljeni soncu, s čimer smo več kot zadostili dnevni potrebi po D-vitaminu. Ta dan ga nisem zaužila v kapsulah, je bilo dovolj sonca. Hodili smo po gozdu. Ker obiskovalcev na poti ni bilo veliko, nismo nosili mask. Prejeli smo polno količino kisika. Pravijo, da je tako prav. Kaj bi bilo lahko še lepšega. Če sem iskrena, bi bil zame popoln zaključek dneva dobra malica v gostilni na Razpokah. Tam to odlično pripravijo. Gostilna trenutno ne sme razvajati gostov, pa naj ostane še kaj za drugič. Ne moreš vsega doživeti že v prvem obisku. Na Joštu, Šmarjetni gori in na Mohorju je velika gneča. Poiščimo skrite kotičke in se množici ljudi izognimo. Takih točk je še veliko.