Mladi prepotrebneži

Eden takih pokvarjencev, ki so se spravljali na vse, kar je nosilo krilo, je bil tudi Janez Čebul (21), po domače Pleškov iz Šenčurja. Samski kajžarski sin brez premoženja, na zelo slabem glasu kot pijanec, kvartopirec in pohotnež. Najprej so mu očitali, da naj bi posilil deklo Katarino Jekovc (30), ki jo je presenetil samo v gozdu. Sprva jo je hotel vreči na tla, nato pa se je zadovoljil samo s »šlatanjem«.

Spomladi 1856, v času setve, pa je posilil nedoletno Marjano Šimnovc, rojeno 27. 12. 1842. Ta mu je nekega dopoldneva, ko je bil sam, prinesla nazaj neki ključ. Čebul jo je objel, vrgel na posteljo, dvignil krilo, se povzpel nanjo in občeval z njo. Vse skupaj naj bi trajalo kake četrt ure. Jokala je, hotela kričati, pa ji je zagrozil, da jo bo premlatil, če ne bo tiho. Torej se ni branila. Seveda ji je zagrozil s pretepom tudi, če bi komu kaj povedala. Vendar se je Marjana vseeno zaupala svojemu gospodarju. Zdravniško so jo pregledali šele naslednje leto, ugotovili razširjenost nožnice, o himnu nobenega sledu. V času občevanja je bila stara trinajst let in pol, torej je šlo v vsakem primeru za posilstvo. Vendar Čebul ni hotel priznati in sodišče ga je zaradi nezadostnosti dokazov oprostilo. »Zgolj« izjava nedoletne žrtve in ugotovljena defloracija sta bili premalo za obsodbo.

Pri takšnem kriteriju sodišč glede kaznovanja posiljevalcev potrebnežem v 19. st. res ni bilo treba izgubljati časa s pretirano obzirnostjo. Župnik iz Leskovca pri Krškem je aprila 1845 pisno prijavil, da si je Franc Urbanč iz Gorice očitno zadal za nalogo, da posili vse nedolžne, na najboljšem glasu stoječe deklice iz svoje soseščine. Dve takšni dejanji z žalostnimi posledicami naj bi v občini že imel na vesti, tretje pa naj bi bilo posilstvo Jere Barbič (22), samske kmečke hčere iz Gorice.

Ob sv. Juriju tistega leta je kot dninarka delala v vinogradu. Med drugimi delavci je bil tudi Franc (22), samski kmečki sin. Zvečer, na poti domov, jo je Franc s silo zvlekel na poljsko pot in zagrozil: »Al bosh dala?!« Začela sta se ruvati, padla sta na tla, strgal ji je obleko in jo posilil. Ko je zadovoljil svojo strast, sta šla skupaj naprej domov, ker je ni hotel pustiti same. Naslednji dan je za posilstvo povedala staršem, ki sta to naznanila dekanu v Leskovcu.

Jera je dejala, da se med posilstvom ni mogla braniti, ker jo je medtem držal za roki. Je pa kasneje dodala, da je med ruvanjem izkoristil en trenutek »in ji ga z lastno roko vtaknil noter«, potem pa jo je spet zgrabil za roki in ji preprečil vsakršen odpor.

Sodni možje so najprej ugotovili, da ji ni grozil in da ni imela nobenih posledic na zdravju. Padar pa je še dodatno ugotavljal, da ni izkoristila trenutka, ko je imela prosto roko za obrambo (medtem ko ji ga je z eno roko »dajal noter«) in da četudi jo je že držal za obe roki, da bi lahko preprečevala dejanje s premikanjem telesa. Poleg tega, da, po njeni izjavi, tudi ni klicala na pomoč. Zelo očitno so se pri vseh posilstvih zelo trudili dokazovati, da se ženske niso dovolj branile ali da se celo niso hotele braniti – če celo na pomoč niso hotele klicati!