Barve

Ko ta hip človek omeni barve, mi misel pričara gozd. Odel se je v meni najljubše barve: zlato, rjavo, rdečo, rumeno. Vesela sem, da prihaja čas dopusta, ko bom lahko kakšno uro dlje v gozdu.

Ko hodim med listjem in to šelesti, se počutim kot otrok. Hodim in pred seboj brcam listje. Ponekod v hribih ga še grabijo za steljo. Najlepše je, ko se sonce že obrne nazaj, tam ob dveh ali treh. Ko posveti v prisojna pobočja gozdov pod hribi, se zdi, kot da zažarijo. Bukve so najbolj rjave, rdeče. Listi navadnega javorja so rumeni, leskovi zeleni, hrastovi se obarvajo rumeno. Edino smreke stojijo strumno in pokončno. Deblo smreke je rjavkasto, jelkino je boj sive barve. Iglice dobijo žametno zeleni odtenek. V vseh letnih časih hodim v gozd, pa se mi vseeno zdi, da je jeseni najbolj barvito. Pravzaprav del jeseni nosim vedno s seboj, taka je barva mojih las.

Ko človek nečesa ne sme, tedaj si tega najbolj želi. Sedaj se ne smemo voziti med regijami. Mislim si, kako lepo bi se bilo sprehajati na Krasu in gledati ruj. Rdeč skoraj kot vino. Na Snežnik bi šla in opazovala tamkajšnje bukove gozdove. To so najstarejši prvinski bukovi gozdovi na Slovenskem. Boste rekli: Bukev je bukev, na Gorenjskem ali na Snežniku. Pa je tam res drugačna. Rastišče bukovih gozdov Snežnik-Ždrocle je umeščen na seznam Unescove dediščine na Slovenskem. Tu se stikajo vplivi morja in celine. Snežnik je najvišja gora izven Alp in tamkajšnji gozdovi so velikanska sklenjena gozdna površina, ki se nahaja na prehodu iz primorskega sveta v notranjost Slovenije. Takšna kombinacija rastnih pogojev je zelo posebna. Prav zato so ti gozdovi izjemni. Ravno sedaj bi občudovala pogled na Kvarnerski zaliv, ki se nam odpre s Snežnika, pa vse do Triglava in drugih vršacev po Sloveniji. Nič ne de, bomo odkrivali lepoto jesenskih in gozdnih barv v domačih gozdovih. Vsak ima svoje točke, kamor se rad poda, in prav gotovo lahko najdete prav blizu doma kotičke, kjer niste bili še nikoli. Tako sva pred kratkim prvič pristopila na hrib Skutman. Med tednom raje hodim peš od doma. Moj delovniški teren se bolj kot ne drži reke Kokre. Če grem na Možjanco, se zapeljem z avtom. Tako sva z Janezom hodila po Možjanci. Poti je precej in so lepo označene. Po nagovarjanju domačina sva nadaljevala pot v smeri Kokre in prišla do hriba Skutman. Prvič sem slišala zanj. Tudi gorska kolesarska pot vodi tja; in to sploh ni končna točka, lahko se podate proti Davovcu in na Krvavec. Lepi pogledi in čudovite barve.

V tem času tudi pospravimo rože in pomijemo okna. Še enkrat. Je pa res, da bom skozi lepa in čista okna še bolj lahko opazovala barve jeseni, ki jih za nas, za vsakega izmed nas, pričara jesen. Vsako leto znova in sploh se ne utrudi. Kako je to fantastično. Naj bodo meje in prehodi med regijami in občinami odprte ali zaprte, lepe jesenske dni si lahko pričaramo v najbližjem gozdu ali na daljnem Snežniku.