Stota obletnica plebiscita

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / petek, 9. oktober 2020 / 07:06

Jutri, v soboto, bo minilo sto let od koroškega plebiscita. Osrednja slovesnost bo v Celovcu.

Kranj – Jutri bo minilo sto let od 10. oktobra leta 1920, ko so po sklepu pariške mirovne konference v coni A južnega dela Koroške s sedežem v Velikovcu, poseljene z večinsko slovensko govorečimi prebivalci, izvedli plebiscit, na katerem so ljudi, prvič tudi ženske, vprašali, kje želijo živeti: v Avstriji ali v sosednji Kraljevini SHS, domovini matičnega naroda. Izid je bil prepričljiv in za mnoge presenetljiv. Na območju, ki ga je pred tem zasedala jugoslovanska vojska in na katerem so bili Slovenci v večini, se je skoraj šestdeset odstotkov vprašanih odločilo za življenje v Avstriji. Koroški plebiscit je bil v takratni povojni Evropi, ko je bilo novo določanje mej za marsikoga sporno, eden redkih primerov takšnega načina ljudskega odločanja, vendar ne edini. Ker je bila večina v coni A za Avstrijo, plebiscita v coni B, ki je obsegala Celovec in kraje severno od Vrbskega jezera, po sklepu konference v Parizu sploh niso izvedli. Koroška je bila na najbolj demokratičen način, na osnovi ljudske volje, dodeljena Avstriji, pogosto ponavljajo avstrijski zgodovinarji. Za Jugoslavijo in kasneje za Slovenijo je bila Koroška z nad 100.000 slovensko govorečimi leta 1920 trajno izgubljena kljub poskusom vrnitve Jugoslaviji po drugi svetovni vojni. Nekdanja Jugoslavija je leta 1955 tudi s sopodpisom Avstrijske državne pogodbe priznala sedanjo mejo med Republiko Avstrijo in Jugoslavijo oziroma kasneje Slovenijo. Naša država kot naslednica Jugoslavije pri skrbi za Slovence na Koroškem kljub pozivom še ni notificirala Avstrijske državne pogodbe.

Stota obletnica plebiscita ima dva obraza oziroma pogleda. Prvi je nemški. V njem prevladuje zmagoslavje v boju za enotno in nedeljivo (nemško) Koroško, ki je kmalu prestopilo razumne meje in Slovence, ki so glasovali za Jugoslavijo, razglašalo za izdajalce in razdiralce domovine, po drugi svetovni vojni pa zaradi političnega sistema v Jugoslaviji tudi za komunistične agente, ki naj gredo, če na Koroškem niso zadovoljni, čez Karavanke k svojim … Še več. Čeprav so Slovenci s svojimi glasovi zadržali Koroško v Avstriji, so bile vse zveneče obljube deželnih oblasti o njihovem enakopravnem življenju in enakih pravicah, kot jih imajo nemško govoreči, pozabljene. Zato je razumljivo, da je slovenski pogled na plebiscit drugačen, saj so še posebej tisti, ki se niso uklonili nemški večini, postali drugorazredni, celo nevarni državljani. Veliko je bilo zapisanega in obljubljenega, vendar neuresničenega, zato je avstrijska država tudi po stotih letih dolžnik slovenski manjšini.

Zato obletnica za nas ni praznik, ampak predvsem spomin in opomin, da se težki časi ne bodo ponovili, poudarjajo Slovenci. Sedanji čas in praznovanje stoletnice plebiscita kažeta, da so minili in da postaja Koroška končno dežela dveh narodov in dveh drug ob drugem sobivajočih jezikov in da na Koroškem živijo Korošice in Korošci, ne pa Korošci in koroški Slovenci!