Razstava v podporo akciji Rešimo sotočje

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Radovljica / nedelja, 4. oktober 2020 / 07:38

Slovenije predvsem v tujini ne prepoznavajo po betonskih koritih niti po hotelskih in drugih prenočitvenih zmožnostih, ampak zaradi kulinarike, neokrnjene narave, rek, jezer in gora, je na odprtju razstave opozoril profesor Mihael Toman.

Lancovo – V Galeriji Brigita na Lancovem je na ogled razstava slikarskih del akademske slikarke Brigite Požegar - Mulej in fotografij občanov, ki si kot del projekta Rešimo sotočje prizadevajo, da bi širši del območja sotočja rek Save Bohinjke in Save Dolinke ostal neokrnjen.

»Zamisel razstave je, da se povežemo med seboj tudi s fotografijami, ki so jih ljudje posneli na sotočju in so del njihovih spominov nanj. Vsaka izmed prejetih fotografij pokaže naše spoštovanje do modrega srca Slovenije, ki nujno potrebuje pomoč in zaščito,« pravijo organizatorji kampanje, ki je pod peticijo za nepozidano sotočje zbrala že več kot tri tisoč podpisov.

Številni domačini in naravovarstveniki namreč že vse od pomladi z različnimi akcijami izražajo svoje nestrinjanje z načrtovano pozidavo sotočja Save Bohinjke in Save Dolinke pod Radovljico, kjer investitor načrtuje gradnjo turistično-rekreacijskega centra z apartmajskimi in gostinskimi objekti, prostore za avtodome, parkirišča, igrišča in rekreacijske prostore. Pobudniki akcije pa želijo sotočje zaščititi pred posegi in obenem ohraniti dostop javnosti do te naravne znamenitosti.

Osrednji govornik na odprtju razstave je bil profesor na biotehniški fakulteti, predstojnik katedre za ekologijo in varstvo okolja dr. Mihael Toman, tudi podpredsednik slovenskega društva voda, doma iz Kamne Gorice. »Rečni sistemi, struge in obrežja so pod vse večjimi pritiski zaradi obstoječe infrastrukture, zlasti jezov in pregrad, še bolj pa zaradi novih gradenj hidroelektrarn, pozidav poplavnih ravnic in ožjega prispevnega območja, ki jih oplajajo predvsem dobičkonosnost in lažne predstave o razvoju 'zelene turistične odličnosti in trajnostni rabi naravnih virov'. Tudi v primeru sotočja obeh Sav je tako,« ugotavlja profesor Toman in opozarja, da sodobne okoljske družbe jezove podirajo. »V ZDA jih podrejo več, kot zgradijo novih vsako leto. Betonska korita odstranjujejo in reke z obrežji vred revitalizirajo – v Franciji kar tristo kilometrov letno – in tako vodi dajo več prostora, zmanjšujejo fragmentiranost, ki vodi v zmanjševanje biotske pestrosti in posledično do slabega zdravja narave in ljudi.«

Poudarja, da je bila ukrotitev narava morda simbol napredka v 19. stoletju, danes pa tak način razmišljanja sodi na smetišče zgodovine. Naša dolžnost je, pravi, da sprejemamo nova okoljska znanja, da z njimi ozaveščamo državne in lokalne odločevalce, da jim jasno povemo, da morda oni ne hodijo v korak s časom – kar je pogosto omenjano v povezavi s tako imenovanimi naravovarstveniki. »Prepoznavanje prostora le kot potencialne investicije za doseganje kratkoročnega izplena narave ni trend sodobne družbe, ampak pravzaprav neke zatohle preteklosti,« je jasen Toman.

»Okoljske etike še nismo vključili v svojo kulturo. Zato je tudi privlačnost različnih zelenih projektov predvsem ekonomska. Slovenije pa predvsem v tujini ne prepoznavajo po betonskih koritih niti po hotelskih in drugih prenočitvenih zmožnostih, ampak, kot je zapisal ameriški spletni portal nedolgo tega, zaradi kulinarike, neokrnjene narave, rek, jezer in gora. Na žalost pa mi prepogosto narave ne prepoznamo kot dobrine za svoje fizično in umsko zdravje, tudi ne zlata vredne dobrine v turistični paradigmi. Pred našimi očmi narava prepogosto postaja pacient, z njo vred pa še mi kot družba.«