Kaj bi v resnici morali znati

Za boljšo šolo (93)

V zadnjem prispevku predstavitve Svetinove knjige o slovenski šoli za novo tisočletje na kratko povzemamo njegove predloge, kaj naj bi se učenci v šoli naučili, katera znanja in veščine naj bi pridobili.

Na prvo mesto daje govorne veščine, pravilno in razumljivo izražanje v materinščini s čim bogatejšim besediščem. Na drugem mestu je znanje branja. Najprej hitrega branja, ki omogoča površen pregled napisanega gradiva, nato pa še znanje poglobljenega branja z razumevanjem prebranega. Ti dve veščini že goji sedanja slovenska šola, saj se otroci že v prvem razredu učijo govornih nastopov. Tudi bralni pismenosti se zadnja leta daje velik poudarek, saj učitelji ugotavljajo, da otroci slabo razumejo, kar so prebrali. Naslednja pomembna veščina je znanje pisanja in sposobnost pisnega izražanja. Tudi na tem področju ima veliko naših učencev zelo šibko znanje. Razlogov je več – od tega, da zaradi stalnega hitenja in hlastanja po novi učni snovi otroci premalo pišejo in preveč rešujejo naloge v delovnih zvezkih, ki velikokrat terjajo zgolj obkroževanje in podčrtovanje pravilnih rešitev. V velikem upadu po šolah (pa tudi sicer v našem življenju) je sposobnost zbranega poslušanja in razumevanja govora drugih, ki je prav tako ena od pomembnih veščin našega izobraževanja. Najšibkejši in najmanj usposobljeni pa so naši šolarji – in mi z njimi – na področju komunikacije s soljudmi. Za vzpostavljanje prijateljskih odnosov in sodelovanja in tudi nudenja pomoči je izjemno pomemben izbor vljudnih in prijaznih besed ter izrazov; pa tudi nebesedna komunikacija, kot je nasmeh, mimika obraza ali telesna drža.

Dokaj uspešna pa je naša šola na področju tujih jezikov, čeprav se strokovnjaki še vedno prerekajo, kdaj naj bi se otroci začeli učiti prvi tuji jezik. Svetina je kot psiholog in dober poznavalec sodobnih pedagoških sistemov prepričan, da bi se vsak normalno sposoben osnovnošolec lahko naučil tekoče uporabljati vsaj tri jezike. Po sodobnih intenzivnih metodah bi morali tuje jezike otroke poučevati že od prvega razreda naprej in začeti priprave že v vrtcu. Seveda pa je pri zgodnjem poučevanju pouk treba prilagajati razvojni stopnji otrok, izbrati prave metode in preizkušeno uspešne učne postopke, uporabljati sodobne učne pripomočke, zagotoviti ustrezno psihološko in pedagoško organizacijo pouka in za zgodnje poučevanje usposobiti učitelje.

Naslednja pomembna veščina osnovnošolskega izobraževanja je navaditi otroke na zdrav način življenja, tako telesnega kot duševnega, to je razvijanje koristnih navad in izogibanje slabim. Faktografsko poučevanje dejstev naj bi v šoli zamenjalo učenje postopkov in načinov, kako priti do znanja. Pri vseh predmetih naj bi učenci dobili zgolj temeljno, pregledno in orientacijsko znanje brez vseh podrobnosti, ki si jih ne morejo zapomniti. In prav ta izbor temeljne učne snovi, dobro pretehtan in funkcionalen, bo ena najtežjih razvojnih nalog pri spreminjanju našega šolskega sistema. To nalogo bi morala opraviti skupina strokovnjakov, sestavljena ne samo iz poznavalcev posameznega predmeta ali stroke, pač pa tudi psihologov in pedagogov, ki bo poskrbela, da bodo izbrana vsebina in metode poučevanja res služile doseganju temeljnih vzgojnih in izobraževalnih ciljev. Najprej pa bo treba razmisliti, kakšne ljudi želimo vzgojiti in v kakšni družbi hočemo živeti.