Ali iz Tržiča še veter ni dober

Na četrtem domoznanskem večeru v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja so z gosti Fino Ležaja, Nušo Hafner, Rezko Košnjek in Bojanom Knificem obujali spomine na tržiške Vesele večere in pojasnili znani rek, da iz Tržiča še veter ni dober.

Tržič – Ni besed, s katerimi bi Tržičana bolj razjezil, kot z rekom, da iz Tržiča še veter ni dober, je dejal Bojan Knific. Pojasnil je, od kod izvira rek, ali drži in kaj je v Tržiču vseeno dobrega. »Motiv reka izhaja iz razumevanja lastne identitete v odnosu do drugih. Razlog torej ne tiči v samem vetru, ki prihaja iz Tržiča v druge kraje, temveč v iskanju razlogov in poudarjanju Netržičanov, da se ločujejo od Tržičanov, da so boljši in pomembnejši. Izvora ne gre iskati v naravnih danostih, temveč predvsem v kulturnih,« je dejal Knific in dodal, da v Tržiču vendarle ni vse tako slabo. »V slovenskem prostoru in širše slovi po obrti, ne le po čevljarstvu, temveč tudi usnjarstvu in kovaštvu. Znan je podatek iz 17. stoletja, da je bilo v Tržiču precej več rokodelcev kot v Kranju, Škofji Loki in Mariboru. Tržič je bil nekoč rokodelsko središče,« je pojasnil Knific.

V drugem delu večera so se spomnili tržiških Veselih večerov, ki so jih po drugi svetovni vojni prirejali v dvorani tedanjega Tržiškega kina. Edo Končina, Mato Mežek, Dorca Kralj, Jože Ahačič, Minka Jerman, Pepca Lotrič in Mira Kališnik so veljali za glavne humoriste in snovalce tržiških Veselih večerov. »Gre za lahkotne prireditve, ki so bile prepletene s skeči, humoreskami, kratkimi enodejankami, glasbo in plesom,« je pojasnil povezovalec Boris Kuburič, ki je med prebiranjem starih zapisov zasledil stavek, da je Tržičan rad Tržičan, da je priden, marljiv, delaven, ampak tudi za »hece«, vse v življenju jemlje z lahkoto, kar dokazujejo tudi Veseli večeri.

Vse tri gostje so bile tako ali drugače povezane s tržiškimi Veselimi večeri in so iz prve roke poznale zanimive in zabavne anekdote iz tistih časov. Nuša Hafner izhaja iz glasbene družine in je kot otrok sodelovala na Veselih večerih. Spomni se, da so se ideje Veselih večerov snovale pri njih doma. Fina Ležaja, hči Eda Končine, je dejala, da je oče doma veljal za bolj resno osebo, a ko je stopil na oder, je zavoljo humorja požel aplavz in navdušenje. »Vsi so se smejali, le jaz sem bila vedno resna. Bala sem se, ali bo ata vse speljal tako, kot mora,« je dejala Fina Ležaja. Zadnja leta Veselih večerov pa je povzela Rezka Košnjek, ki je tudi napovedovala Veselo šuštarijo leta 1968 skupaj z Jožetom Ahačičem. »Po predloge za scenarij sva šli z Dorco v Ljubljano pred nacionalni radio k Marjanu Kralju. Z njim nisva bili dogovorjeni, a sva ga vseeno prepričali, da nama je napisal osnutke,« je povedala Košnjekova. Med obiskovalci sta bili tudi Marija Zorman, hči Dorce Kralj, in Tanja Hotko, hči Mata Mežka.