S križarke v trenerske vode

Jeseničan Gregor Urbas je tekmovalno kariero umetnostnega drsalca zaključil po olimpijskih igrah leta 2010. Po več letih drsanja v poklicni skupini na ladjah križarkah, se je pred kratkim vrnil v Slovenijo. Svoje znanje in izkušnje predaja v Drsalnem klubu Kranj, kjer je glavni trener.

Kranj – Pisalo se je leto 2010, ko je po olimpijskih igrah v Vancouvru v Kanadi zaključil svojo uspešno tekmovalno kariero umetnosti drsalec Gregor Urbas. Razlog so bile težave s hrbtom. Jeseničan je nastopil na dvojnih olimpijskih igrah, devetih svetovnih prvenstvih in desetih evropskih prvenstvih. Drsalk ni postavil v kot, ostal je na ledu in tako je še danes. Obiskali smo ga v ledni dvorani na Zlatem polju v Kranju, kjer po novem svoje znanje predaja mladim umetnostnim drsalcem iz Drsalnega kluba Kranj. Živi pa še vedno na Jesenicah.

Kako je prišlo do sodelovanja s kranjskim klubom?

Predsednica Drsalnega kluba Kranj Polona Podnar je z mano vzpostavila stik že, ko sem delal na ladjah. Lani sem bil doma dva tedna, prišel sem po nov potni list, in v tem času pomagal v klubu. Zaradi razmer v zvezi s covidom-19 sem se sedaj odločil, da bom nekaj časa ostal v Sloveniji. S kranjskim klubom sodelujemo mesec in pol. V tej sezoni bom zagotovo ostal. Sem glavni trener kluba.

Kako ste zadovoljni?

Za zdaj sem zelo zadovoljen. Dekleta so pridna in napredujejo. Za letos je cilj, da izboljšajo svoje najboljše rezultate. Ob sobotah in nedeljah vodim tudi šolo drsanja. Najlažje je začeti z mladimi in jih potem peljati naprej. Na splošno pa je moj cilj dvigniti drsanje na višjo raven – ne samo v Kranju, tudi v Sloveniji, in seveda predajati znanje in izkušnje, ki sem jih nabral skozi kariero in kasneje.

Kaj se vam zdi pomembno pri drsalnih začetkih?

Predvsem je pomembno, da otroci dobijo zaupanje v led, da jih ni strah. Nekateri še nikoli niso stali na ledu. Začnemo s koraki, z osnovami, tudi preko igre. Strahu se hitro znebiš. Potem je pomembna vztrajnost. Umetnostno drsanje je naporen šport, a če ga imaš rad, ni nič težko. Je pa res, da je tukaj potrebnega več prilagajanja glede ur treninga. Dvorana ni namenjena samo umetnostnim drsalcem, kot je bilo to na primer v Moskvi. Treninge imamo ob različnih urah: ob šestih zjutraj, ob enih popoldne, pozno zvečer ... Odvisno seveda tudi od starosti otrok.

Kakšni so bili vaši začetki?

Kot otrok sem bil glede športa bolj len, načeloma nisem želel nič početi. Ko smo z družino kam šli, sem vedno vprašal, ali gremo z avtom ali peš. Če bi rekli peš, bi bil odgovor, da ne grem. Moja sestra je trenirala umetnostno drsanje. S staro mamo sva v jeseniški dvorani Podmežakla spremljala njene treninge. Ker se mi ni ljubilo posedati v baru, sem izrazil željo, da bi lahko s seboj prinesel hokejske drsalke in se malo vozil po ledu. Opazila me moja prva trenerka Mojca Kanalec in poklicala očeta, da bi me trenirala. Jaz sem začel, star sem bil osem let, sestra je pa prenehala.

Očitno ste takoj pokazali talent?

Talent se hitro vidi in na začetku pomaga, potem pa je najbolj pomembno trdo delo, treningi, trud. Nikoli mi ni bilo težko priti na trening, tudi če je bil zgodaj zjutraj. V drsanje sem se zaljubil in ni mi žal, da je bilo tako. Na začetku mi je bilo najbolj pomembno, da sem na ledu užival, se dobro počutil, o kakšnih rezultatih nisem razmišljal. So pa prišli zelo hitro. Že naslednje leto sem bil takrat še v Jugoslaviji državni prvak. Večinoma je bilo potem vsako leto tako.

Kako danes gledate na svojo kariero?

Sem ponosen nanjo. Če ne bi imel zdravstvenih težav, bi zagotovo še ostal v tekmovalnem drsanju. Po drugi strani pa sem zelo užival tudi na ladjah. Če bi se še enkrat rodil, bi šel še enkrat čez vse to.

Na ledu ste sedaj vsak dan v vlogi trenerja. Naredite tudi še kakšen skok?

Seveda. Še pred štirimi meseci sem pripravljal svoje revije na ladji, nastopal, drsal … Grem še zase na led, naredim tudi kakšen skok …

Kako ste preživeli zadnjih deset let, kolikor jih je od konca tekmovalne kariere?

Po olimpijskih igrah leta 2010 sem najprej zaradi težav s hrbtom želel dati drsalke na stran. Hitro sem ugotovil, da ne bo šlo brez nastopov. Priključil sem se skupini Holiday on Ice, ki po vsem svetu pripravlja drsalne nastope. Z njimi sem potoval po Evropi in Južni Ameriki. Delali smo šove. Zadnjih devet let sem bil v ekipi na križarki ameriške ladijske družbe Royal Caribbean. Bil sem vodja desetih drsalcev. Delali smo spektakularne revije na ledu in na ta način zabavali goste. Razmišljal sem, da bi podpisal še eno, dve pogodbi, za naprej pa sem imel v načrtu postati trener. Dobil sem tudi ponudbe iz tujine, a glede na trenutne razmere sem se odločil za Slovenijo. Poleg tega so mi ljudje rekli, zakaj bi znanje delil drugje, če ga lahko doma. Je pa res, da so pogoji v tujini boljši, a z leti se lahko spremenijo tudi v Sloveniji. Tudi v Kranju se govori o novi dvorani z ledom.

Drsanje je pri vas torej še vedno na prvem mestu?

Ukvarjam se samo s tem. To je moja služba. V tem uživam. Zelo sem vesel po uspešnih treningih, ko vidim, kako dekleta napredujejo in so pripravljena trdo delati. V klub so vabljeni tudi novi člani. Vpisujemo otroke od četrtega leta starosti.