Celovit program etične vzgoje

Za boljšo šolo (90)

V prejšnjem prispevku smo govorili o moralni vzgoji v šoli, ki lahko uspeva zgolj v okolju dobrih medsebojnih odnosov vseh udeleženih in v spodbudni šolski klimi. Če bi v resnici hoteli izboljšati vzgojne razmere v naših šolah, bi vzgoji morali nameniti več časa in prostora, ustrezno usposobiti učitelje in za vse pripraviti enotna učna gradiva, ki bi jih uporabljali pri moralnem pouku.

Kolikor mi je poznano, imamo v Sloveniji en sam primer celovito načrtovanega in operativno izdelanega vzgojnega programa, ki ga je pred leti pripravil Institut za etiko in vrednote Jože Trontelj. Za program z nazivom Etika in vrednote v vzgoji in izobraževanju se je prostovoljno odločilo precej slovenskih vrtcev in tudi nekaj osnovnih šol. Program vsebinsko ni posegal na področje kurikulov in učnih načrtov, pač pa je vzgojnim ustanovam želel pomagati in jih podpirati pri uresničevanju njihovega vzgojnega poslanstva. Vrtci in šole imajo namreč izredno pomembno vlogo pri razvoju osebnosti otrok in mladostnikov. Današnji otroci so naša prihodnja družba. Velja tudi resnica, da ni dovolj vrednote samo poznati in o njih govoriti, pač pa jih je treba živeti in se po njih ravnati.

Omenjeni inštitut je razvil lastni metodološki model, imenovan Evropsko ogrodje etike in vrednot, saj ga je uspešno razširil tudi v nekatere druge evropske države. Model je celovit, saj v svoje središče ne postavlja samo ene dimenzije, npr. doseganje dobrih ocen pri učencih, ampak uravnoteženo uvaja še druge parametre, ki jih imenuje vrednotni moduli. Celotni program vsebuje deset modulov: kulturo, tradicijo, delo in ustvarjalnost, znanje in modrost, življenje, naravo, zdravje, humanost, skrb za sočloveka, integriteto, pravičnost in univerzalizem.

V šolah in vrtcih, ki so se odločili za projekt Etika in vrednote, se je program začel izvajati z modulom kultura, saj je po mnenju avtorjev kultura osrednje področje delovanja in spreminjanja družbe. Kultura je področje, kjer se prepletajo vse vrednote in je pomemben del vzgoje. Vzgoja in izobraževanje sta namreč institucionaliziran prenos kulture. Strokovnjaki inštituta so za vsak modul izdelali poseben priročnik, ki je vseboval konkretne dejavnosti za strokovne delavce, otroke v vrtcu, učence v šoli ter možnosti za sodelovanje s starši. Dejavnosti v priročniku so bile izbrane za različne starosti otrok in prilagojene vsem učnim stilom. Veliko vrednot znotraj vsakega modula se je dalo smiselno vključiti v vsakdanji pouk posameznih predmetov. Vsaka šolska ura, vsaka dejavnost in vsakdanji medsebojni odnosi so učna priložnost, če se tega zavedamo in smo priložnost pripravljeni izkoristiti. Vsi priročniki so vsebovali tudi seznam virov, iz katerih so učitelji in vzgojitelji črpali nove ideje in ustrezna gradiva, npr. seznam knjig, filmov, videoposnetkov. Vsaka šola ali vrtec je določila projektno skupino, ki jo je izobraževal inštitut, njeni člani pa potem pedagoške delavce v ustanovi. Koordinator programa v zavodu, varuh etike in vrednot, je bil odgovoren tudi za sodelovanje z inštitutom. Varuh naj bi bil človek, ki še posebej stremi k trdnim etičnim standardom in univerzalnim vrednotam.

Uspešnost programa v šoli ali vrtcu je bila, tako kot v vseh drugih primerih, v veliki meri odvisna od podpore ravnatelja in od zavzetosti pedagoških delavcev, posebej če so se za vzgojni program odločili vsi.