Ne potrebujem spolnosti, le podporo sočloveka

Odsevi nekega življenja, 5. del

»… Nisem vedela, da sta me oče in mati slišala. Skupaj sta stopila in me tako stolkla, da sem bila še v službi krvava, podpluta in neprepoznavna. Mojstru sem se zasmilila, poslal me je v skladišče, da sem prišla k sebi …«

Mojca počasi zaokrožuje svojo zgodbo: »Oče je nadaljeval s posilstvi. Ni se oziral name, četudi je videl, da se slabo počutim. Da sem prestrašena, zakrknjena. Nekoč pridem z nočnega šihta, bilo je septembra. Ker je sin še spal, sem še malo kar zraven njega legla. Pa me je ata brez razloga ruknil pokonci, me zagrabil, vrgel na tla in me začel brcati. Molila sem, da bi preživela. Mami ni bilo mar zame, zagrabila je sina, oče pa je v strašni ihti zagnal otroško posteljico skozi okno. V naši bližini je živela ena ženska, ki bi me vzela k sebi. Marsikaj je videla, marsikaj slutila. Pa ji je to sosed preprečil. Zbal se je, da bi hišo prepisala name.

Ko je nekoč teta spet prinesla iz Avstrije banane, sem pojedla košček. Saj veste, takrat, v socializmu, so bile banane zlata vredne. Mama to vidi, začne kričati: glej jo, kurbo, vse banane bo požrla svojemu sinku. Kar trese me, ko se spominjam teh dogodkov!

Vedno bolj sem postajala živčna razvalina. Dvanajstega oktobra, dobro se spomnim tega datuma, so me vprašali v službi, kaj mi je. Rekla sem, to kurčevo življenje bom morala končati. Malo čudno so me pogledali. Mislili so, da se šalim. Pridem domov, pričakala me je gora nepomite posode. Bila sem na smrt utrujena. Ne vem, kaj sem naredila narobe, mama je dvignila v zrak kuhalnico, s katero je mešala belo perilo v kotlu, kjer se je kuhalo, ter me na vso moč vžgala. ''Peterček, poglej jo, kurbo, kaj dela! Kurba, kurba!''

Bila sem tako nemočna, da niti ugovarjala nisem.

Še en datum sem si zapomnila: 13. oktober 1984. Oče in mati gresta v službo. Pa rečeta mojemu sinu: ''Daj mi puso.'' Stala sem tam zraven in zamrmrala:' 'Zadnjo puso sta dobila od njega!'' Otroka dam spat, pripravim dokumente, nekaj stvari ter grem na avtobus naravnost k fantu, ki sem ga takrat imela …«

Teta Jelka: »Mi rečejo naslednji dan v službi: kaj smo včeraj videli! Sodelavka mi je v solzah povedala, da je srečala nečakinjo Mojco, da je imela palico čez rame, na njej pa culico. V roki je držala sinka in šla peš k svojemu novemu fantu Cirilu. Sodelavke so se jokale, ko so to poslušale. Takrat so bili že moderni časi, nikogar več ni bilo s culico. ''Kaj je pri tisti hiši?'' so me spraševale. Moja sestra nikoli ni imela rada hčerke, jim rečem po pravici.«

Mojca: »Pred odhodom sem staršem napisala pismo, da sem se jim odpovedala. Preden sem zapustila hišo, sem še vso živino nafutrala. V tovarni je bil preddelavec moj bratranec. ''Ali lahko dobim dopust, odšla sem od doma!'' sem ga prosila. Bratranec me je objel in rekel: ''Si le prišla k pameti!''

Ko sem prišla po službi k fantu, sem bila vesela. Sinek se je igral z bodočo taščo, sploh me ni pogrešal. Naslednji dan pa šok: policija! Zunaj je stala mati in zahtevala, naj ji dam Petrčka. Na vso moč je kričala, da me morajo peljati k psihiatru. Povedala sem ji, da sem zaradi nje postala živčna. Policija je odšla, ko so videli, da sem polnoletna.

Nakar dobim povabilo s socialne. ''Pripeljite še sina s seboj,'' je pisalo. Vedela sem, da mi ga mati hoče vzeti iz hudobije in zaradi otroških dodatkov.

Povabil na socialno je bilo še več. Nekoč sem ga dobila sredi zime. Zaradi mraza je obstal avtobus sredi poti. Na sestanek sem zamudila več kot uro. ''Kje imaš fantka?'' je kot zmešana kričala mama.

Tudi socialna me je vprašala enako. Kasneje sem izvedela, da me je mama predstavila kot nesposobno, psihično moteno osebo. Žal se uslužbenke niso pozanimale, kakšna sem bila v resnici. Povem jim, da mi je mama ves denar pobrala! Da me je edinole babica ohranjala pri življenju. Dodala sem še, da če se mi kaj zgodi, bo šel sinek k očetu, ne k moji mami. Pika! Mama je odvihrala skozi vrata.

Fantu ni bilo všeč, ker mi je sinek govoril kurba. Pa je tašča predlagala, da se odzovem le, če me bo poklical mama. Več kot pol leta je trajalo, preden je pozabil na kurbo.

Potem se mi je rodila še hčerka. Žal pa nisem imela sreče. Ko je moževa družina izvedela, da sem bila posiljena od očeta, je bilo vse narobe. Nisem bila več Mojca, ampak le ''posiljenka''. Mož je tudi zato našel drugo.

Sledile so selitve. Več kot devet jih je bilo. Stanovanja so bila večinoma brez vode, brez sanitarij. Grozna revščina.

Potem sem spoznala 28 let starejšega moškega. Zatreskala sem se vanj. Ljudje so govorili, da stare dedce pobiram. Ni mi bilo mar. Rada sem ga imela.

Zaradi krutega življenja sem bila velikokrat tudi v bolnišnici, na psihiatriji. Prvič sem poiskala pomoč, ko je imela hčerka sedem let. Hotela sem narediti samomor. Nisem več želela živeti. Takrat se še nisem zavedala, da so se vsakič, ko sem imela z možem težave, v ospredje prerinile travme, povezane z očetom in mamo.«

Teta Jelka: »Nekoč, po pogovoru s psihiatrinjo, sem Mojci predlagala, naj očeta prijavi. Pomagal nam je tudi naš poslanec v državnem zboru. Mojca je bila ena velika reva – več na bolniški kot v službi. Ko pa smo izvedeli, da zaradi zastaranja njen oče ne bi dobil nobene kazni, smo, žal, odnehali.«

Mojca: »Oče je moral za prijavo že kako izvedeti, saj me je začel zasledovati. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi zadeva prišla na sodišče! Bi me ubil? Tako, kot je živel, je tudi umrl. Nekoč se je slabo počutil. Medtem ko je čakal, da mu mama skuha mlečni zdrob, je skozi okno, na poti, zagledal velikega črnega psa. ''Velik in črn je,'' je govoril mami, ki ga pa ni videla. Odprla je vhodna vrata, da bi še njega prepričala v svoj prav, pa se je že mrtev zgrudil na tla …

Danes, ko ga ni več, se stalno sprašujem, je bil oče sploh moj oče. Kdo ve, če je mama sploh zanosila z njim? Zato ji je bilo morda zame tako vseeno …

Leta 2000 sem se upokojila. Voda mi je uhajala, ves čas sem smrdela po urinu. Tudi prezir sodelavk me je globoko prizadel. Na Komisiji za invalidnost me je zdravnik zelo nejevoljno pregledal. Ko me je pritisnil na trebuh, mu je urin brizgnil v obraz. Četudi se je prej drl name, je potem invalidnost takoj podpisal. Z moškimi pa nisem nikoli doživela lepih trenutkov. Ne vem, kaj je to orgazem, ne vem, kaj je to užitek ...« (Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gospodarstvo / torek, 18. november 2008 / 07:00

Delnice se še cenijo

Kranj – Tečaji delnic na Ljubljanski borzi očitno še niso dosegli najnižje točke. Slovenski borzni indeks SBI 20 se je minuli teden znižal za 4,8 odstotka in se spet spustil pod mejo pet t...

Objavljeno na isti dan


Kronika / četrtek, 15. november 2007 / 07:00

Zimska oprema je že obvezna

Od včeraj in do 15. marca oziroma dlje, če bodo na cestah še vladale zimske razmere, je v Sloveniji (razen na Primorskem) obvezna uporaba zimske opreme na vseh motornih vozilih.

Gospodarstvo / četrtek, 15. november 2007 / 07:00

Iskraemeco prodali Egipčanom

Lastniki kranjske družbe za proizvodnjo električnih števcev Iskraemeco so skoraj 98 odstotkov družbe prodali egiptovski skupini El Sewedy za 37,6 milijona evrov.

Splošno / četrtek, 15. november 2007 / 07:00

Mladi glasbeniki v Brnu

Učenci jeseniške glasbene šole so obiskali prijatelje na glasbeni šoli v češkem Brnu.

Splošno / četrtek, 15. november 2007 / 07:00

Človek in kovina ter prosta tema

Na Osnovni šoli Prežihov Voranc Jesenice so v petek, 9. novembra, pripravili ogled projekcije digitalnih fotografij na temo Človek in kovina ter na prosto temo. Organizatorji so bili Fotografsko...

Splošno / četrtek, 15. november 2007 / 07:00

Jeseniška bukvarna vabi

V jeseniški bukvarni so se odločili za še bolj zanimivo ponudbo knjig, s čimer želijo dvigniti bralno kulturo med Jeseničani. V prostorih na Titovi cesti tako ponujajo novejše slovenske in tuje k...