V nenehnem pričakovanju Škofjeloškega pasijona

Pred prvo premiero nove sezone v Prešernovem gledališču, Škofjeloškim pasijonom očeta Romualda/Lovrenca Marušiča v režiji Jerneja Lorencija je še vse v zraku, razen predstave, ki je pripravljena za oder.

Kranj – Ne pomnimo, da bi se kdaj novinarska konferenca pred novo premiero začela z besedami, da je ta za zdaj še postavljena pod vprašaj. Odlok o nošenju mask v javnih prostorih s konca prejšnjega tedna je namreč v navzkrižju s samo predstavo. »Predstava ne omogoča nošenja mask na odru niti dveh metrov razdalje med igralci, hkrati pa tudi ne želim izpostaviti niti igralcev niti gledališča globam, ki bi lahko sledile,« je v uvodu povedala direktorica Prešernovega gledališča Mirjam Drnovšček: »Seveda podpiram odločitev igralcev, da delajo v neposredni bližini eden ob drugem, od mene pa bi bilo nemoralno, da so zato kaznovani. Iščemo pravna mnenja o tem.«

Jernej Lorenci v Kranju režira četrtič. Premiera Škofjeloškega pasijona, tokrat v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj, je bila sicer predvidena v marcu za odprtje 50. Tedna slovenske drame, a je zaradi znanih razlogov odpadla. »Besedilo mi je že pred dvema letoma predlagal Jernej Lorenci, s katerim vedno znova odlično sodelujemo, njegove in afinitete našega gledališča so si namreč vedno bližje,« je povedala vodja umetniškega oddelka gledališča Marinka Poštrak: »Besedilo je boj kot kdaj koli srhljiv prikaz današnjega časa. Nisem si mogla predstavljati, da bomo v tem času ponovno doživeli pasijon. Ekipa se je približala bistvu pasijona, tistemu, kar je doslej ostalo prikrito – to je freska človeškega trpljenja. Božji sin dobesedno postane sin človeka.«

Jernej Lorenci v besedilu vidi temeljni problem v vprašanju krivde brez razloga. Pasijon ima več ravni, na eni strani Jezusa Kristusa kot simbol, mitsko figuro in na drugi strani kot človeka, enega od nas. »V zadnjih časih smo priča nekemu kolektivnemu pasijonu. V dramskem besedilu je opisano neko temeljno samopočutje slovenstva – da nismo nikoli dovolj, da smo majhni, za vse krivi, da se ne maramo in smo bičani, na kar celo pristajamo, češ da si bičanje zaslužimo,« poudarja Lorenci in dodaja: »Besedilo je na ideološki ravni pamflet cerkve, ki je šla iz sakralnega prostora, da bi osvojila civilnega. Zato da bi odvzela prostor odprtega duha, alternative, humorja, cinizma. Gledališče je tisti prečudoviti hudiček, ki uhaja ven iz tega okvira.

Pri oblikovanju jezika so se v predstavi zanašali na različne vire, veliko jim je pripomogel Ludvik Kaluža, ki je pripravil posodobljeno različico Škofjeloškega pasijona za škofjeloški dogodek. »Igralci govorijo jezik, kot bi klepetali med seboj, to je odlika v predstavi. Prepričljivi so v na neki način knjižnem jeziku 18. stoletja,« je povedala lektorica Maja Cerar.

»Ko delam z Jernejem, je to zame čarovnija, zato se kot igralka niti ne sprašujem, zakaj ni obraz tisti, ki je povezava med mano in publiko. Enostavno sem se prepustila izzivu, da je tudi glas lahko medij ali pa recimo podoba hrbta,« o drugačni vlogi na odru pove Darja Reichman, igralski kolega Miha Rodman pa predstavo vidi kot glasbo in ansambel kot orkester, v katerem je nekaj solov, duetov in orkestrske igre, kot v skladbi je malo forte, malo piano …

Blaž Setnikar je v procesu vaj videl magijo, ki v sodelovanju vsakega člana ekipe pokaže pravo pot. »Takoj sem vedel, da sem na domačem terenu, tudi ob spoznanju, da me zadnjih pet let v predstavah stalno spremlja motiv smrti, trpljenja, ponižanja ... Kako je to videti navzven, boste videli v predstavi.«

V ekipi so še trije gostujoči igralci. Gregor Zorc pove: »V predstavi bolj opisujemo, kot uprizarjamo. Nekaj čudovitega je, da vsak izmed nas svojo predstavo, vsak na svoj način čuti vročino pekla in prho raja.« Miranda Trnjanin je navdušena nad odličnim sodelovanjem celotne ekipe. »Nobenih trenj ni bilo, delamo suvereno in komaj čakamo na premiero.« Podobno razmišlja Doroteja Nadrah, ki o delu z Lorencijem pove: »Jernejevo vodilo je, da je v procesu dela treba iti cel v igro, kar je zelo dragoceno za nas, igralce, in gledalce.«

Dramaturg predstave je Matic Starina, koreograf Gregor Luštek, scenograf Branko Hojnik, kostumografka Belinda Radulovič in skladatelj Branko Rožman. Do zaključka redakcije še ni bilo potrjeno, ali premiera Škofjeloškega pasijona bo ali se odmika v znosnejšo prihodnost.