Triglav je bil premalo, je bilo treba zlesti še na »Aljaža«

Besedilo: Suzana Podgoršek Kovačič
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 17. avgust 2020 / 08:57

Spomnim se dogodka pred nekaj leti, na poti s Kredarice čez greben Malega Triglava do vrha očaka je bilo. Kolona je bila dolga, potrpežljivo sem šla za gospo v poznih srednjih letih (leta so samo opisna, lahko bi bil tudi kdo drug, mlajši). Zares je težko ubirala korake, očitno je bilo, da na vzpon niti fizično ni bila pripravljena. Živo imam v spominu, ko se je obrnila in mi rekla: »Do Aljaževega stolpa na Triglav bom že prišla, četudi me kap in je to zadnja stvar, ki jo naredim v življenju.« No, potem je mene postalo strah hoditi za njo. Verjetno sem si še bolj oddahnila kot ona, ko je stala na 2864 metrih nadmorske višine. Ampak to je bilo šele pol poti, kako je sestopila, ne vem, na srečo vsaj ni hodila sama. To je prvi del zgodbe: za vsako ceno.

Kdo drug ima drugačen cilj. Osvojiti vrh Triglava in se dvigniti še više, za 1,9 metra, kolikor je visok Aljažev stolp. Pred dnevi je na Facebooku zakrožila fotografija moškega, ki je dokazoval, da zmore »premagati« še samega »Aljaža«. In je stopil na streho stolpa, se ujel na fotografijo in na sodišču javnega mnenja po imenu Facebook sprožil vrsto komentarjev. Kakšnih, si lahko predstavljate. »Lepo se je veseliti, a ni lepo uničevati.« Ta komentar je bil med prijaznejšimi. To je drugi del zgodbe: brez pravega odnosa. Do spomina na Jakoba Aljaža, dovškega župnika, predvsem pa domoljuba, ki ga je močna ljubezen do gora in domovine pripeljala do odločitve, da Triglav iztrga iz rok tujcev, pri izvedbi načrta pa so mu pomagali domačini. Stolp, ki ga je postavil pred 125 leti in so ga predlani obnovili, ni samo »pleh«, simbolizira vse dobro, kar si moramo priklicati v sedanjih časih.

Saj dopuščam, da je šlo pri moškem, ki je splezal na stolp, za trenuten zanos (roko na srce, vsi smo krvavi pod kožo), vendar bi ga kdo lahko tudi ustavil, kajne? Saj tam ni bil sam. In že kdaj prej se je verjetno pri kom drugem tudi utrnila kakšna nora zamisel, le Facebooka še ni bilo. Ne nazadnje, Aljažev stolp je bil pred obnovo precej polepljen.

Obiskujmo hribe in gore, tiste, ki jih zmoremo. Tam gori je res lepo. A ostanimo srčni gorniki, ne uničujmo narave, imejmo spoštljiv odnos do dediščine, ki so nam jo v zibelko položili predniki.

V vpisno knjigo v stolpu je Aljaž pred 125 leti zapisal: »Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kako misel, če ti je prav … Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške ter na svojem svetu v občo korist ...« In namesto zaključka zgodbe v razmislek: Kaj pa je danes obča korist?