Stari grad mu je prirasel k srcu

Metod Ferbar iz Smlednika, ki je širši javnosti znan tudi kot nekdanji načelnik Upravne enote Kranj, je novi častni občan občine Medvode.

Lokalna skupnost vam je podelila naziv častni občan. Kako ga doživljate?

Name ta naziv ne vpliva kaj dosti, je pa potrditev pravilnosti odločitve, da sem stopil v vrste prostovoljcev, in hkrati tudi širše priznanje koristnosti mojega dela. Celo življenje sem že in še bom po svojih močeh delal v dobro širše skupnosti. Prepričan sem, da je tako prav in tudi, da širša družbena skupnost ne bo nikdar dovolj bogata, da bi zadovoljila različne potrebe ljudi. Zato bo vedno prostor tudi za prostovoljce.

Kako razumete prostovoljstvo?

Po mojem mnenju je narobe, da prostovoljstvo razumemo kot izraz velikodušnosti in dobrodelnosti, nasprotno: prostovoljstvo bi pogosto morali razumeti kot neko odprto postavko posameznika do širše družbene skupnosti. Naša življenjska doba se daljša in vprašanje je, ali država z obstoječimi finančnimi mehanizmi nabere dovolj sredstev za pokritje stroškov standarda, ki ga uživamo. Vsakdo med nami bi moral izdelati svojo vsaj približno bilanco stanja. Mislim, da bo marsikdo v primerjavi vloženega s porabljenim prišel do rdečih številk. To pa z drugimi besedami pomeni, da bi morali za ohranitev nivoja standarda, ki ga uživamo, tako v času zaposlitve kot tudi v času naše upokojitve brez pričakovanja nekih nadomestil še kaj postoriti za naše skupno dobro, za varstvo našega okolja, za ohranitev naših navad in običajev, za gojitev kulture in ohranjanje kulturne dediščine. Ker sem prepričan, da potrebe po prostovoljstvu ne bodo ugasnile, vse vabim k razmisleku.

Veliko prostovoljnih ur opravite na Starem gradu.

Pri sanacijskih posegih na območju Starega gradu sem sodeloval od svojega 14. leta dalje in zato mi je prirasel k srcu. Tu še danes opravim veliko prostovoljnih ur. Tudi kot predsednik Turističnega društva Smlednik sem se posebno trudil ohranjati ostanke razvalin, prispeval sem k obnovi objekta Špelkina vila, ki je bil težje poškodovan v požaru, in k ureditvi okolice objektov z zasaditvijo vegetacije, za katero skrbim. V sodelovanju z Dušico Kunaver smo realizirali izdajo t. i. razglednic – publikacij na temo še živih legend v povezavi z gradom in pomagal pri pridobivanju informacij za izdani zbornik o zgodovini kraja. Moja večletna želja je bila tudi vdahniti življenje gradbeno obnovljenim kapelicam na Kalvariji. Dolgo sem iskal primernega slikarja in izvedel za rusko ekipo. Pred odločitvijo sem si ogledal nekaj njihovih del. Po dogovoru smo k delu angažirali akademsko slikarko Mašo Mašuk, ki je odlično opravila svoje delo in nam še vedno pomaga. Ker sta se obnovi odpovedali tako Cerkev kot občina, smo organizirali zbiralno akcijo in s prispevki vaščanov je bila obnova izvedena, občina pa je kasneje poskrbela za osvetlitev.

Ste že od rojstva Smledničan?

Tako je. Že od rojstva živim v Smledniku. Zaposlen sem bil v javni upravi in imel dostop do različnih podatkov. Takrat je bilo v Sloveniji 33 Ferbarjev in vsi izvirajo iz smleškega gnezda. Na tem mestu, kjer je sedaj naša hiša, je stala lesenjača, oče je nato s posojilom »petletke« zgradil novo hišo leta 1952.

Kraj torej zelo dobro poznate.

Občasno sodelujem pri vodenju učencev skozi Smlednik s predstavitvijo kraja, vaških posebnosti in znamenitosti, nekdanjih navad in običajev. Pomembno se mi zdi, da bi mladi rodovi o kraju čim več vedeli in da njegova zgodovina ne utone v pozabo. V Smledniku imamo veliko pokazati. Vedno so tu živeli precej napredni ljudje. Med njimi je bil tudi prvi poklicni učitelj Martin Krek. Deloval je v 19. stoletju. Pokopan je na smleškem pokopališču. Že dolgo skrbim za njegov grob, tako kot še za nekaj drugih grobov »pozabljenih«, če tako rečem.

Kako pomembno se vam zdi poznavanje kraja za udejstvovanje v njem?

Če si le malo med ljudmi, hitro vidiš, kakšne so potrebe, kaj koga moti, kaj si kdo želi. Včasih je bilo tako, da bi vsi radi nove ceste, javno razsvetljavo, telefon ... Sedaj so druge potrebe.

Ste že od nekdaj dejavni v kraju?

Na kramp sem vezan že od otroštva. Pri petnajstih mi je umrl oče. Mama je ostala sama s šestimi otroki. Bila je gospodinja, ukvarjala se je s pletenjem. Velikokrat je rekla, da dobi mesečno toliko pokojnine po očetu, ki je bil invalidsko upokojen, kot je plačala za mojo starejšo sestro za internat. Potem veste, da smo morali delati. V kraju sta bila dejavna tako oče kot mama. Mama in soseda sta bili glavni pri izgradnji ceste na Stari grad. Spomnim se, da so očeta vedno poklicali, če je bilo kaj narobe pri vodovodu, jaz pa sem potem nekako to nadaljeval. To očitno ostane pri hiši. Kar se je delalo, sem bil soudeležen.

Na katere projekte, pri katerih ste sodelovali, ste najbolj ponosni?

Zagotovo je to telefonija. Na začetku osemdesetih smo v okviru širitve telefonskega omrežja v Smledniku dobili sto novih telefonskih priključkov. Veliko sem se vključeval v dogovore z občino in nudil pomoč pri zbiranju soglasij in prispevkov lastnikov zemljišč za ureditev in asfaltiranje več odsekov cest v krajevni skupnosti, še posebno odseka Smlednik–Tacen. Veliko truda sem vložil v prenovo doma Krajevne skupnosti Smlednik, sodeloval sem pri dograditvi zbiralnice mleka v Mošah in Hrašah, s katerima sta kraja pridobila tudi prostore za izvedbo volitev ter drugih družbenih aktivnosti. Bil sem predsednik Krajevne skupnosti Smlednik in turističnega društva Smlednik. Prek teh funkciji sem lahko uresničil veliko idej in izboljšav za vse vasi v krajevni skupnosti.

Omeniva še smledniško nošo.

Od nekdaj sem občudoval smledniško ljudsko nošo. Ko sem jo dobil v dar, sem jo začel laično raziskovati. Naredil sem nekaj popravkov, se skušal približati izvirniku. Poskrbel sem za sliko noše na Kulturnem domu v Smledniku, katere avtor je Janez Lenardič - Džoni, poslikavo je izvedla Maša Mašuk.

Kakšen mora biti prostovoljec, da tudi premakne stvari naprej?

Zagotovo trmast, včasih tudi nepopustljiv. Ljudje te morejo sprejeti, ti zaupati, da si na čelu »delovne brigade« – in potem ni problema.

Pri delu za skupnost se je nabralo že ogromno prostovoljnih ur. Kaj pravite na to, da je vse več takšnih, ki delajo le še za denar?

Ni mi všeč, da danes ljudje delajo samo za denar. Zgled lahko vidimo že na ravni občine. Nekdaj (v času ustanavljanja občin) so bile vse občinske funkcije častne. Za vzor in za kraj so delali. Sedaj je to povsem drugače. Bil sem izvoljen v eno izmed komisij in ni mogoče delati brez honorarja, ker je tako predpisano. To se mi ne zdi etično in sem odstopil. Če celo življenje nisi nič skupaj spravil, se mi zdi, da tudi na stara leta ni treba, da delaš za plačilo na račun skupnosti.

Kje ste bili zaposleni?

Začel sem v škofjeloškem LTH kot vodja službe za varstvo pri delu, bil pa sem tudi sindikalist. V Kranju na občini so iskali vodjo inšpekcijskih služb, ki so bile organizirane na gorenjskem nivoju. Postal sem načelnik inšpekcijskih služb za Gorenjsko. Pod seboj sem imel več kot sto inšpektorjev. Ko je prišlo do reorganizacije, do ustanovitve upravnih enot, sem postal načelnik Upravne enote Kranj. To funkcijo sem opravljal več kot deset let, vse do upokojitve.

V obrazložitvi priznanja je bilo slišati, da tudi prepevate in igrate. Kako je s tem?

Pojem že celo življenje. Bil sem pri Lovskem pevskem zboru Medvode, pri cerkvenem zboru, sedaj pa pojem pri Smleškem žarku, zboru Društva upokojencev Smlednik. Igralstvo pa je prišlo na starejša leta – če odštejem nastop v četrtem razredu osnovne šole. Učiteljica mi je dodelila vlogo v igri o palčkih. »Mi premišljujemo,« je bil edini stavek, ki sem se ga moral naučiti. Ko je sedanji medvoški župan Nejc Smole pred leti začel igre na prostem v Smledniku, me je pritegnil zraven.

Za kaj še najdete čas?

Veliko berem, trenutno Atentat na Hitlerja. Ko sem šel v pokoj, sem začel igrati harmoniko in delati gobeline. Klavirsko harmoniko sem kupil za odpravnino. V glasbeni šoli v Trbojah sem vprašal, ali je glede na moja leta smiselno, da jo kupim. So rekli, da Avsenik ravno ne bom, kakšno skladbo pa se bom že naučil. Začel sem in še vedno igram. No, za igranje na »ohceti« me ravno ne morete povabiti … Skratka, ni mi dolgčas.