Gore (ni)so drugo morje

Letos v gore množičneje zahajajo tudi neusposobljeni obiskovalci, ki poletje običajno preživljajo na morju in zato nimajo ustreznega gorniškega znanja. Gorski reševalci so letos izvedli že več kot dvesto intervencij, največkrat zaradi nepoznavanja terena, neprimerne opreme in slabe telesne pripravljenosti.

Vogel – Letošnja gorniška sezona je zaradi epidemije covida-19 nekaj posebnega, saj v gore zahajajo tudi neusposobljeni obiskovalci, ki sprostitev namesto v gorskem svetu običajno poiščejo na morju in v drugih počitniških destinacijah, so na sredini novinarski konferenci opozorili gorski reševalci. Ti so se sicer tudi na letošnjo sezono skrbno pripravili, kot običajno je čez poletje na brniškem letališču v stalni pripravljenosti dežurna ekipa gorskih reševalcev, ki izvaja helikopterska reševanja. Ta v zadnjih letih predstavljajo že približno polovico vseh reševanj v gorah.

Julija že več kot trideset reševanj

Gorski reševalci – letos so imeli do sredine julija 211 intervencij (lani 275) – letošnjo sezono delijo na več obdobij. Prvi, zimski del so v hribih vladale idealne razmere, a tudi zelo zahtevne, tako so imeli v predkoronskem obdobju kar 82 intervencij, je pojasnil predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Janez Rozman. »Sledila je razglasitev epidemije in od 15. marca do 15. maja smo opravili 43 intervencij. Zadeve so se tedaj umirile, posredovanja so večinoma potekala v sredogorju. Od konca epidemije do 15. julija pa smo opravili 86 intervencij, od tega ta mesec že 32. To kaže na povečan obisk hribov, s katerim naraščata tudi število nesreč in poškodb, ki se še vedno najpogosteje zgodijo zaradi nepoznavanja terena, neprimerne opreme in slabe telesne pripravljenosti,« je poudaril.

V zadnjih letih se povečuje število reševanj nepoškodovanih ljudi zaradi izčrpanosti ali zgrešene poti, je pojasnil Jani Bele, predsednik Komisije za informiranje in analize. Svetuje, da si gorske cilje izbiramo postopno: »Če gremo najprej na Šmarno goro in vidimo, da komaj pridemo na vrh, ne gremo naslednjič takoj na Kamniško sedlo, ampak spet na Šmarno goro, dokler se ne natreniramo.«

Ne zaupajmo slepo telefonom

Obiskovalci se v hribih vse pogosteje tudi izgubijo, čeprav je v Sloveniji okoli deset tisoč kilometrov označenih planinskih poti. »Velja pravilo, da se držimo markiranih poti. Če vidimo, da nekaj časa na poti ni markacije, je to znak, da smo se izgubili. Tedaj se vrnimo do zadnje markacije in pazljivo poiščemo drug odcep z markacijami. V zadnjem času se številni tudi izgubijo, ker slepo zaupajo mobilnim telefonom oziroma aplikacijam. A v hribih niti stric Google ne najde vedno najboljših poti, zato ne smemo gledati samo v telefon, ampak vedno tudi okoli sebe. S seboj imejmo tudi planinsko karto, ki pa jo moramo znati brati,« opozarja Bele. Opozarja tudi, da se v hribih dan išče zgodaj zjutraj, saj je celodnevno turo tudi zaradi vročine in popoldanskih neviht neodgovorno začeti šele sredi dopoldneva.

Gorski reševalci že nekaj let opozarjajo tudi na problematiko ferat, ki so pri nas drugačne kot v tujini, še zlasti v Italiji, kjer so s klini in jeklenicami opremljene dolgotrajne poti čez visoke stene, pri nas pa so ferate neke vrste adrenalinski park, v katere se podaja množica ljudi. »Lani smo imeli sedem reševanj v feratah. Glavni vzrok je bila onemoglost, kajti za ferate moramo biti fizično kar dobro pripravljeni, sicer lahko zaradi onemoglosti hitro potrebujemo pomoč reševalcev.« Ljudje so za ferate sicer kar dobro opremljeni, dobro opremijo tudi svoje otroke s samovarovalnim kompletom, a jih žal velikokrat spustijo v ferate kar same brez varovanja. »Če že vodimo otroka v ferate, ga obvezno varujmo z vrvjo, seveda pa moramo pri tem obvladati vrvno tehniko, osnovne vozle in princip varovanja. Če tega znanja ni, raje najemite gorskega vodnika, enako tudi za težje vzpone, za katere nismo dovolj usposobljeni,« še svetuje Bele.

Gore niso modna brv

»Gore so postale drugo morje,« pa je bil slikovit Robert Kralj iz letalske in gorske policijske enote. »Naše ugotovitve letos niso posebej spodbudne. Opažamo, da ima veliko domačih in tujih obiskovalcev gora zelo slabo obutev, predvsem gre za nizke športne copate z gladkim podplatom. Veliko jih je v kratkih majicah in hlačah ter z majhnimi nahrbtniki, v katere gresta samo mobitel in denarnica, za vso obvezno opremo gornikov pa v njih ni prostora. Že po tem vidimo, kako se je nekdo pripravil in predvidel, kaj ga lahko v hribih doleti, da ga lahko ujame nevihta ali druge nevšečnosti, ki v gorah niso tako redke. Hribi torej niso modna pista, ampak zahteven teren, ki od obiskovalca zahteva znanje, izkušnje in veliko mero odgovornosti,« je opozoril Kralj.

Policisti tudi opažajo, da se mnogi v hribe odpravijo s psi, kar sicer ni narobe, a treba je izbirati zanje primerne poti in jih imeti na povodcih, ker psi preganjajo divjad, nato pa lastniki svoje pse. »Zgodilo se je že, da smo nazadnje iskali tako lastnika kot psa,« je razložil Kralj in posvaril pred fotografiranjem na najbolj izpostavljenih delih planinskih poti, kjer lahko ob neprevidnosti hitro pride do zdrsa ali padca v globino. Kralj kroničnim bolnikom tudi odsvetuje izbiro zahtevnih poti v visokogorju.