Požgani Narodni dom v Trstu je spet slovenski

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / nedelja, 19. julij 2020 / 09:06

V ponedeljek, sto let po požigu, so Narodni dom v Trstu vrnili Slovencem v Italiji, tržaškemu pisatelju Slovencu Borisu Pahorju, očividcu požiga, pa so podelili visoki odlikovanji – slovensko in italijansko.

Kranj – Leta 1920 je italijanske nacionaliste in fašiste v Trstu in okolici ter na Goriškem, ki so se imeli za začetnike tega zloveščega gibanja v Italiji, vedno bolj motilo vse, kar je bilo slovenskega oziroma slovanskega. Znašali so se nad slovenskimi ustanovami in imetjem, za vse, kar naj bi se slabega storilo Italijanom, so krivili Slovence. Najbolj moteč je bil po načrtih arhitekta Maksa Fabianija leta 1904 zgrajeni Narodni dom v središču mesta. Ne samo zato, ker je bil simbol slovenske prisotnosti v mestu, ampak tudi, ker je v marsičem prekašal slavne italijanske palače in bil zbirališče ne le slovenskega, ampak tudi drugega, še posebej slovanskega meščanstva. Slovenci so imeli takrat v Trstu še druge večinoma delavske domove. Narodni dom pa je bil javni prikaz moči slovenske pameti in tudi kapitala. Zato ni nenavadno, da so popoldne usodnega 13. julija leta 1920 tržaški nacionalisti in fašisti za končni cilj svojega uničevalnega pohoda po Trstu izbrali Narodni dom in v njem delujoči Hotel Balkan. Kot ugotavlja zgodovinar dr. Borut Klabjan, ki je o požigu doma in takratnih razmerah v Trstu napisal knjigo, je bil julijski obračun s Slovenci pred stotimi leti skrbno načrtovan. Jugoslovani naj bi v Splitu ubili dva italijanska mornarja. Dan kasneje, 13. julija, so za nasilno smrt mladega Tržačana na Trgu Unita okrivili Slovence, skozi okna Narodnega doma oziroma Hotela Balkan pa naj bi na množico metali bombe in streljali. Vojska in policija nista posredovali, ampak sta začeli sami streljati v poslopje, ki so ga hitro požirali plameni in preprečevali gašenje. Narodni dom so požirali plameni … V begu pred njimi sta se s skokom iz tretjega nadstropja skušala rešiti radovljiški lekarnar Hugo Roblek in njegova žena Pavla, ki sta prenočevala v hotelu. Za Huga je bil skok usoden. O njem in njegovi usodi pišemo v posebnem članku.

Stoletje do vrnitve

Sto burnih let, ki so jih zaznamovali vojna, napeti odnosi med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo ter na trenutke brezizhoden boj Slovencev v Italiji za preživetje, je moralo miniti, da je po požaru obnovljeno poslopje Narodnega doma znova slovensko. Da mora Italija vrniti Slovencem odvzeto imetje, je bilo zapisano v mnogih sporazumih med Italijo in Jugoslavijo, tudi v znamenitih Osimskih, in dogovarjano tudi na srečanjih najvišjih predstavnikov Slovenije in Italije. V ponedeljek, 13. julija, natanko sto let po požigu, se je to zgodilo. Pri podpisu dokumenta o vrnitvi doma slovenski skupnosti sta bila prisotna predsednika obeh republik: italijanske Sergio Mattarella in slovenski Borut Pahor. Podpisani papir je šele prvi, vendar temeljni dokument za dokončno slovensko lastništvo doma, saj v poslopju še vedno domuje del tržaške univerze, ki se mora izseliti, za kar naj bi mestna oblast že zagotovila prostore.

Predsednika Pahor in Mattarella sta v ponedeljek potegnila še dve, tudi za italijansko javnost odmevni in pozitivno sprejeti potezi: skupaj sta položila venca k spomeniku štirim slovenskim bazoviškim junakom, ustreljenim leta 1930, ki jih ima italijanska oblast še naprej za teroriste in procesa zoper njih kljub obljubam še ni razveljavila, in k Bazoviški fojbi, kamor je povojna jugoslovanska oblast zmetala trupla stoterih Italijanov.

Dvojno odlikovanje Borisu Pahorju

Ponedeljkov tržaški praznik je imel še en vrhunec: predsednika Republike Slovenije in Republike Italije Borut Pahor in Sergio Mattarella sta izročila tržaškemu slovenskemu pisatelju Borisu Pahorju najvišje slovensko in italijansko odlikovanje. Boris Pahor ni le pisatelj in razumnik svetovne slave in človek, ki je na svoji koži občutil, kako kruta sta bila fašizem in nacizem do Slovencev, ampak človek, ki je v živo videl požig Narodnega doma. Takrat sedemletni deček je s sestro spremljal, kako so plameni požirali dom, in že razumel, da so na obzorju hudi časi. Danes 107-letni pisatelj, za katerega so v britanski BBC rekli, da je »človek, ki je videl preveč«, je ta dogodek opisal v knjigah Grmada v pristanu in Trg Oberdan.