Kaj pa »mirna Bosna«?

Letos mineva petindvajset let od podpisa Daytonskega sporazuma, ki je prinesel premirje oziroma vsaj začasno pomiritev sprtih strani v Bosni in Hercegovini (BiH). Kaj pa trajni mir v tej sprti državi, bo sploh kdaj dosežen?

BiH v pat poziciji

Na zgornja vprašanja nam odgovori eden najbolj prepoznavnih ustvarjalcev bosanskega rodu pisatelj Aleksander Hemon. Rodil se je leta 1964 v Sarajevu. Tam je hodil v šole, diplomiral, začel pisati, delal pa je tudi kot novinar. Ko se je začela vojna v Bosni, je bil ravno v ZDA, kot turist. Ostal je, skušal preživeti z raznimi deli in – uspel. Svet ga je spoznal, ko je začel pisati v angleščini. V nedavnem intervjuju je odgovoril tudi na vprašanje, komu je v interesu, da se na Balkanu in še posebno v BiH vzdržuje napetost? »To je v interesu tistih, ki so na oblasti. Celotna legitimnost nacionalnih strank v BiH in na širšem prostoru je zasnovana na diskurzu sovražnika, ki je vedno pripravljen, da napade. Sovražnik, ki nikoli ne spi. Glavna trditev in obljuba nacionalnih in nacionalističnih strank sta, da bodo zaščitile pripadnike svojega naroda pred nekim drugim narodom. Kar pomeni, da drugega uspeha ni. Prepričujejo nas, da so na oblasti zato, ker je pod vprašajem obstanek njihove nacije. Zato jih recimo malverzacije in korupcija ne bodo nikoli mogle odstraniti z oblasti. V BiH je to v ustavi, ker je Daytonski sporazum takšen, kakršen je. Njim najbolj ustreza napetost. V globalnem smislu je Balkan že od nekdaj zanimiv Putinu in ruski ekspanzionistični politiki. Niso pa recimo oni izvor teh napetosti. Izvor tega je to, da nacionalizem omogoča obstanek na oblasti. Spominjam se nekih volitev v BiH pred 10 leti, se mi zdi, takrat sem se vozil po državi. Volilni slogani HDZ-ja, pa niso neka izjema, so bili na primer: Zadržimo doseženo! in Ne dajmo svojega! To so popolnoma prazni slogani, ki ničesar ne obljubljajo in proizvajajo. Imajo smisel samo v povezavi z nekim drugim. V BiH imamo za nekoga, ki je neumen, prispodobo, da so njegovi možgani kot črta na sredini aspirina. Nacionalizem operira na tej ravni, omogoča eno samo misel, vse preostalo vidi kot propagando.« Ob 25-letnici Daytonskega sporazuma nam Hemon razloži tudi, kako je s to zadevo danes. »Daytonski sporazum je bil napisan v smislu, da je začasen. In da bodo narodi, ki so dosegli premirje, napisali skupaj novo verzijo tega sporazuma in poiskali nov način sobivanja. Mogoče je bil to optimizem ali pa je bilo nepoznavanje razmer, mogoče pa tudi neumnost. Ampak Daytonski sporazum, ki je definiral narode kot ustavne, kot enote, politične in zgodovinske, ki prinašajo odločitve o tej državi, de facto omogoča nacionalnim strankam, da so na oblasti v nedogled. Da bi se to spremenilo, bi si morale te stranke onemogočiti svoje vladanje. Kar se seveda ne bo nikoli zgodilo. Način, da se Daytonski sporazum spremeni, obstaja. Vse skupaj se mora razrušiti, česar sicer ne zagovarjam. Bi se pa potem lahko napisala nova ustava, kot so se v Jugoslaviji pisale vsakih nekaj 10 let …« (Vir: Gašper Andrinek, MMC RTV SLO)

Rdeči seznam

Zanimivo in pomembno je vedeti, katere države so po mnenju slovenskih oblasti z epidemiološkega vidika najbolj nevarne (»s poslabšano epidemiološko sliko«). Kar 34 jih je, razvrščene so po času vpisa na seznam do 25. junija, in ne po abecedi: Katar, Bahrajn, Čile, Kuvajt, Peru, Armenija, Džibuti, Oman, Brazilija, Panama, Belorusija, Andora, Singapur, Švedska, Maldivi, Sao Tome in Principe, Združeni arabski emirati, ZDA, Savdska Arabija, Rusija, Moldavija, Gibraltar, Bolivija, Portoriko, Gabon, Kajmanski otoki, Dominikanska republika, Južna Afrika, Iran, Velika Britanija, Severna Makedonija, Bosna in Hercegovina, Srbija, Kosovo, Portugalska, Albanija. Poleg rdeče imamo tudi zeleno listo oz. seznam varnih držav, teh je 22 (po stanju 25. junija): Hrvaška, Madžarska, Avstrija, Ciper, Češka, Estonija, Finska, Nemčija, Grčija, Islandija, Latvija, Litva, Lihtenštajn, Norveška, Slovaška, Švica, Italija, Danska, Francija, Irska, Malta in Španija. Vse druge države so na »rumeni listi«, ki pa se ne sestavlja. Tu so pač vse države, ki niso niti »rdeče« niti »zelene«.

Spet v Louvre

Pariški muzej Louvre, najbolj obiskani muzej na svetu, ki je bil zaradi pandemije zaprt od 1. marca, se 6. julija spet odpira, obisk je mogoče rezervirati po spletu. »Vzpostavitev sistema za rezervacije in nove oznake v muzeju bodo omogočile najvišjo možno varnost za naše obiskovalce, poleg nošenja mask in spoštovanja varnostne razdalje … Četudi smo lahko med karanteno zaklade Louvra odkrivali na virtualni način, nič ne more nadomestiti čustev ob srečanju z deli v resničnem svetu. To je 'raison d'etre' muzejev.« Tako je prepričan direktor muzeja Jean-Luc Martinez. Se strinjamo.