Poskočni dedek

Veseličica, 1. del

Na enem od srečanj ljubiteljev pisane besede sem lansko leto naletela tudi na Zdenko. Beseda je dala besedo in potem mi je povedala, da namerava v bližnji prihodnosti, ko bo imela več časa, o svojem dedu Jakobu napisati knjigo. Legend, ki so o njem med starejšimi ljudmi še zmeraj zelo žive, je ničkoliko. Kar nekaj jih je že zapisala, ljudje pa jo še kar naprej vabijo, da jim prisluhne.

»Rodil se je daljnega leta 1890. Bil je sicer zakonski otrok, a so mi povedali, da ga je mama spočela pred poroko z nekim drugim moškim. Bila je pevka na koru, v vasi zelo priljubljena. Potem pa se je zgodilo, da je župnik povabil k sebi prijatelja, prav tako duhovnika iz študentskih let. Ta prijatelj je bil vešč ravnanja z orglami. Ne le da jih je uglasil, vsako nedeljo je potem nanje tudi igral. Jakobova mama Milka mu je hitro padla v oči, lovil jo je s pogledi, in četudi talarja ni nikoli slekel, ga to ni oviralo, da naivnemu dekletu ne bi dal vedeti, da mu je všeč. Na skrivaj sta se začela sestajati na koru, dokler ju ni zalotil mežnar in Milki zagrozil, da bo vse povedal njenemu ženinu. Poskočnega duhovnika so iz župnišča čez noč odslovili, ne da bi faranom povedali, zakaj. A je bila Milka že noseča, ko je šla k poroki, pa tega še ni vedela. Ljudje so začeli opravljati po tem, ko je postajal Jakob vedno bolj podoben očetu. Govorice niso potihnile, četudi sta bila Milka in njen mož zelo vzoren in ljubeč par. Žal so čenče zasejale v Milkino dušo globoke dvome, zato prvorojenca ni nikoli marala. Nič ni imela proti, ko se je šel učit za čevljarja. Menda se ji je prav oddahnilo, ker ga ni imela dan za dnem pred očmi. Preostali bratje in sestre, kar šestnajst jih je bilo, so starejšega brata zelo pogrešali. Jakob je bil vesel fant, vse mu je bilo 'ravno', nikoli se ni zaradi nobene stvari sekiral, če ni šlo po levi, je krenil po desni. Sam se je naučil igrati na orgle pa tudi na orglice in harmoniko. Že pri osemnajstih letih se je poročil z več kot deset let starejšo Hildo. Domači so prišli na poroko, a so se zelo rezervirano obnašali. Po takratnih navadah in postavah so mu dali ustrezno doto, ki jo je hitro pretopil v denar, da sta z ženo Hildo lahko popravila streho in v hišo napeljala vodo, kar je bilo za tiste čase, na začetku 20. stoletja, pravo razkošje. Drug za drugim se mu je rodilo devet sinov in šele na tem mestu se pravzaprav začne njegova zgodba, ki se mi zdi vedno zanimivejša,« se med pripovedovanjem skrivnostno smehlja moja sogovornica.

Po prvi svetovni vojni so mnogi možje prišli s fronte utrujeni, celo na smrt izmučeni. Žal so prenekateri prinesli s seboj tudi različne spolne bolezni, zato so se marsikje zaman trudili, da bi se dokopali do moškega naslednika, ki bi potem podedoval kmetijo in zagospodaril na njej.

»Moj ded Jakob je bil takrat v najlepših letih. Bil je vedno bolj radoživ, hodil je od hiše do hiše, krpal čevlje, sem in tja naredil tudi nov par. Najbolj pa je bil vesel, če je lahko igral na veselicah ali na porokah. Vsi so ga občudovali, kajti imeti devet sinov brez ene same deklice vmes, je bil velik 'dosežek'. Danes se niti ne zavedamo, kako je bilo nekoč pomembno, da so bili na kmetiji otroci, predvsem pa dečki! Ženska, ki je bila jalova, ni bila čisto nič vredna. Četudi je bil moški tisti, ki ni mogel zaploditi potomcev, je breme krivde zmeraj padlo na žensko. Tako je naneslo, da so začele ženske, ki so imele doma 'težave', praktično razmišljati. Dejale so si: 'Pet minut z Jakobom mi lahko prinese srečo, zlasti če zato ne bo nihče izvedel.' Tako se je menda začelo dogajati, da je Jakob vzel svoje poslanstvo nekakšnega 'plemenskega bika' zares. O tem, koliko žensk je osrečil in koliko potomcev je zaplodil, ljudski glas ne ve točno, bilo pa jih je menda precej. A na svetu je že tako, da za vsako rit raste palica. Ko je srečal mojo mamo, to se je zgodilo januarja 1930. leta, se je nesmrtno zaljubil. Sodeč po pismih, ki ji jih je pisal, bi zapustil tudi svojo družino, če bi ga moja mama Nežka le marala. Pa ga ni. Bila je zelo razvajena edinka, pretirano navezana na oba starša. Žal pa je starši niso pripravili na posledice, ki se rodijo iz preveč igračkanja med moškim in žensko. Moj oče je bil na tem področju zelo izkušen mož, mama pa pri svojih sedemnajstih letih ni imela niti najmanjšega pojma, kaj se bo zgodilo. Takrat je obiskovala dekliško šolo za trgovsko dejavnost. Učiteljica telovadbe je bila prva, ki je opazila, da je nekaj narobe. Mama je hčerko v solzah odpeljala k zdravniku, ki je potrdil neizbežno. Družina se je znašla v težkem položaju. Imeti edino hčer nosečo – in to sredi šolskega leta – je bila sramota, ki se je še dolgo niso znebili. Pravzaprav nikoli. Nežiko so zaprli v hišo ter ji prepovedali, da bi se kazala radovednim očem. Sredi oktobra leta 1930 sem se rodila jaz. Mama je na porodu skoraj izkrvavela, saj ni bilo nikogar, ki bi ji pomagal. Ker grozljivi kriki, ki so prihajali iz kamre, niso pojenjali, sta starša vseeno poklicala prijatelja zdravnika. Če ga ne bi bilo, bi obe z mamo umrli. Dokler sta bila starša živa, sta imela mojo mamo pod ključem. Nikamor ji nista dovolila iti. A v njunih prepovedih ni bilo nobene potrebe. Mama je bila do zadnjega diha nesmrtno zaljubljena v očeta. Ostala mu je zvesta tako v srcu kot telesno. Včasih me je pričakal pred šolo in mi stisnil v dlan pisemce, ki sem ga potem odnesla mami. Spoznala sem ga, ko je bil že zelo star mož. V njegovih letih so bili ljudje po navadi škrbasti, on pa je imel še zmeraj svoje, zelo bele in zelo lepe zobe. Ko me je zagledal, je zmeraj razširil roki, da sem mu stekla v objem. Potem pa me je podrgnil z brado po licu in mi neštetokrat zagotovil, da sem njegov najljubši otrok. Neizmerno me je ljubil, kot je neizmerno ljubil mojo mamo. Kakšno leto pred smrtjo je navkljub protestom starih staršev začel tudi javno obiskovati mojo mamo in seveda tudi mene. Bil je že zelo betežen, tudi vode ni več zadrževal, saj je ves čas neznosno smrdel po urinu. Mama ga je zmeraj oprala in mu zašila oblačila, nahranila ga je in umila. On pa se je samo smehljal in ji govoril 'moja rožica'. Ko je bil očeden, kot se spodobi, sta se usedla na klop pred hišo, držal jo je za roko in njuni srci sta se pogovarjali brez odvečnih besed. Umrl je, ko sem bila v srednji šoli. Bila sem v drugem letniku, ko je sredi ure biologije potrkala na vrata tajnica in me poklicala v pisarno. Tam mi je povedala, kar so ji sporočili po telefonu. Planila sem v jok, tako me je prizadela žalostna novica. Oče je umrl v maminem naročju. Žal pa ga je potem morala izročiti njegovim sinovom, ki so mrki in slabe volje prišli ponj. Meni so se zdeli starci, četudi je bil najstarejši med njimi od svojega očeta mlajši komaj dobrih osemnajst let. Zabičali so, da bodo poklicali miličnike, če naju bodo videli na pogrebu. Mamo je bilo preveč strah, da bi jih ne ubogala. Je bila pa ona tista, ki je kasneje, do svoje prezgodnje smrti, vzorno skrbela za njegov grob. Ob očetovi smrti so ga začeli tisti, ki so ga poznali, še bolj opravljati. Vsi od blizu in daleč, ki so igrali na harmoniko, so jim postali sumljivi. Le za enega med temi nezakonskimi otroki lahko dam roko v ogenj, da ga je spočel moj oče. Prav tako kot jaz je imel na levem ušesu rdeče znamenje. Že v zrelih letih je ustanovil narodno-zabavni ansambel, izdali so tudi nekaj plošč in vsakič, ko sem ga videla na kakšnem plakatu, sem bila na svoj način ponosna nanj,« se spominja Zdenka.

(Konec prihodnjič)