Uglašen zakonski tandem

Zakonca Jana in Beno Virt iz Britofa že nekaj časa rekreativno kolesarita na tandemu, kolesu z dvema sedežema. Na sprednjem sedežu tandem krmari Jana, na zadnjem Beno, ki ima zgolj še poldrugi odstotek vida, zaradi česar že več let ne more samostojno kolesariti. Dobro jima gre na okoliških kolesarskih poteh, obiskala sta jih tudi že nekaj v tujini.

»Žena je pilotka, jaz pa motor,« se pošali Beno Virt in takoj resno doda, da morata sicer oba usklajeno poganjati, da vožnja gladko poteka. Vožnja v dvoje je zahtevna, a zakonca Virt sta se ji v dveh letih, odkar skupaj kolesarita, že kar dobro privadila. Žena na prednjem sedežu krmari, sopotnika na zadnjem opozarja, kdaj se obeta klanec in mora temu primerno pritisniti na pedale, poleg tega pa mu opisuje tudi okolico.

V mlajših letih, ko je živel na domačem Štajerskem in je imel še pet odstotkov vida, je Beno kolesaril samostojno. Na kolesu je opravil veliko poti, občutek za to prevozno sredstvo ga ni zapustil, zato se je pozneje hitro navdušil za vožnjo na dvosedežnem kolesu. »Pred nekaj leti je medobčinsko društvo slepih in slabovidnih od kranjske občine dobilo tandem in začel sem kolesariti v družbi z asistentom Markom,« pove Beno Virt. »Pred dvema letoma pa sem po dolgotrajnem prepričevanju k temu nagovoril ženo. Seveda, vožnja je zahtevnejša, kot če kolesariš sam, poleg tega ona čuti veliko odgovornost za naju oba, vendar gre tu za odgovornost obeh. Kupila sva rabljeno kolo in se kmalu naučila usklajenega kolesarjenja. Zdaj se voziva vsepovsod po lokalnih rekreativnih kolesarskih poteh, dva- do trikrat na teden narediva okoli osemdeset kilometrov, daljše vožnje po ravninskih, krajše po poteh, kjer morava poganjati tudi v hrib.«

Zakonca Virt si želita, da bi bilo na njunih poteh več urejenih kolesarskih stez. Sicer jih povsod urejajo, predvsem pa na cestah označujejo kolesarske pasove, ki pa se jima zdijo preozki in se velikokrat znajdeta v situaciji, ko se ne počutita varno. Od doma nimata kolesarske steze v nobeno smer, tako se vozita po zelo prometnih asfaltnih cestah. Vesela sta, kadar se jim lahko izogneta in se zapeljeta na veliko mirnejše makadamske poti, ki si jih delita samo s kmeti na traktorjih. Po izkušnjah, ki jih imata s kolesarjenjem v tujini, je tam večinoma za kolesarje bolje urejeno. Dvakrat sta kolesarila v Dravski dolini v Avstriji, kjer je za kolesarje zgledno poskrbljeno, dobre izkušnje imata na italijanski strani od Trbiža čez Buje do Vidma, slabše pa na turi okoli Gardskega jezera, navdušena sta nad urejenostjo kolesarskih poti okoli Blatnega jezera na Madžarskem. Na takšna potovanja se odpravita s prijatelji, kolesa naložijo v kombi, tudi tandem, kar je z dolžino približno 2,7 metra precejšen zalogaj. A so takšni izleti lepo doživetje, kjer spoznaš drugačno okolje od domačega. Čeprav ga Beno ne zaznava z vidom, pa mu videči spremljevalci, predvsem žena Jana, z opisi približajo čar pokrajine, koder se vozijo. Beno pravi, da ne pogreša niti avtomobila niti motornega kolesa, ki ju zaradi izgube vida pač ne more voziti, težko pa bi bil brez kolesarjenja. Vesel je, da ima to možnost in da mu je prisluhnila tudi žena. Po nekaj kolesarskih dogodivščinah na tujem si želita še kakšno, rada bi šla denimo na Nizozemsko. Slišita, da je ta dežela raj za kolesarje, vendar jima je trenutno zaradi materialnih razlogov težje dosegljiva. Vprašam, ali morda na svojih kolesarskih izletih kdaj srečata še kak par na tandemu. Beno sicer pozna nekaj imetnikov tovrstnih koles na Gorenjskem, na vožnji pa z ženo nista srečala še nobenega. Na edini par sta naletela nekoč na sprehodu okoli Blejskega jezera, na tujca, ki sta verjetno dvosedežno kolo najela v želji po malo drugačnem kolesarskem doživetju.