Bila je ljubezen na prvi pogled

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Razvedrilo / / 05:38

Katarina in Jože Zupančič sta 6. septembra v družinskem krogu na domačem vrtu praznovala šestdeseto obletnico poroke. Skuhali so ravno tako kosilo, kot so ga pred šestimi desetletji na dan poroke.

Tedaj dvajsetletna Katarina je svojega eno leto starejšega izbranca Jožeta srečala na veselici v Zgornjih Gorjah. »Pristopil je do mene in me povabil na ples. Takoj sem privolila, ker sem zelo rada plesala. Zmenila sva se za zmenek, a me žal ni bilo, ker sem morala poskrbeti za očeta,« pripoveduje Katarina in nadaljuje: »Čisto po naključju sva se še enkrat srečala in od takrat naprej sva bila neločljiva. Bila je ljubezen na prvi pogled, ki traja še danes.«

Jože in Katarina sta bila štiri leta par, peto leto septembra, ko je bila Katarina noseča, sta se poročila. »On je bil z Bohinjske Bele, jaz s Poljšice. Vsaj dvakrat na teden me je obiskal. Moral je pa na vlak in nato še dvajset minut peš, da je prišel do mene. Tedaj je bila ljubezen drugačna, ni bilo telefonov, da bi se lahko slišala, ampak sva se ob vsakem srečanju zmenila za naslednje in to je obveljalo: niti enkrat se ni zgodilo, da bi kdo od naju zatajil. Ko sem zanosila, sva se poročila na Bledu, svatba pa je bila pri nas doma. Bilo je okoli trideset svatov. Obleko mi je sešila sošolka, a mi ni bila všeč, zato sem jo takoj zavrgla. Kar pa mi je od poroke ostalo, je prstan, ki mi ga je podarila mama. Nosim ga še danes,« pove Katarina.

Prva leta zakonskega življenja sta mladoporočenca bivala pri Katarininih starših na Poljšici, nato sta začela z gradnjo lastnega domovanja. »Jože je bil gradbenik, podedoval je svet v domači vasi, rodila se nama je še druga hči Ida in smo potrebovali lasten prostor.« Njuno življenje je bilo skromno, kmalu ju je prizadela še bolezen. »Takoj ob začetku gradnje sem hudo zbolela na očeh, veliko sem bila v bolnišnici, tri leta na bolniškem dopustu. Pri 38-ih sem se invalidsko upokojila, mož pa je bil operiran na hrbtenici. Ni nam bilo lahko.«

Kljub bolezni pa zakonca Zupančič pravita, da sta bila srečna, imela sta eden drugega, bila sta si opora in zavetje. »Nikoli se nisva prepirala, zaupala sva si, se veliko pogovarjala, sklepala kompromise. Vse sva počela skupaj, še denar je bil v enem mošnjičku. Jože namreč ni želel imeti opravka z njim, jaz pa sem službovala v banki, zato mi je bilo to domače. Prepričana sem, da so ravno to ključne vrednote za dolgotrajen zakon.«

Danes za Katarino in Jožeta skrbita hči Tanja in njen partner Matjaž. »Jože je pred štirimi leti zbolel za demenco, poleg tega je prikovan na posteljo, saj ne more hoditi, hudo je za celo družino. Mi je pa v veliko veselje edina vnukinja Tara, ki naju obišče vsak teden. Zelo jo imava rada in sva nanjo ponosna, predvsem pa sva ji hvaležna za vse, kar je storila za naju.«