S kolesom po Sloveniji, 5. del

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Rekreacija / sreda, 1. julij 2020 / 11:35

V poletni vročini so obmorski kraji kolesarjem neprijazni. Sploh pred tridesetimi leti, ko še ni bilo kolesarskih stez in smo morali kolesariti v vročini med gostim prometom. Zato sem misel o kolesarjenju ob morju hitro opustil in se raje predal morskim užitkom. Dva dni nisem počel prav nič, razen ležal na plaži in delal to, kar mladi fantje na plaži radi počno. Ko sem bil po nekaj dneh le utrujen od brezdelja, sem se podal proti Trstu. Čez Trst je namreč najbližja pot do slovenskega Krasa. Čez Debeli rtič sem po lepi cesti ob morju kolesaril do Milj (Muggia) v Italiji, ki so lep ribiški kraj s slovensko dušo. Danes, ko to pišem, bi kolesarjenje po Trstu najraje kar izpustil, kajti oblastem v Trstu še danes, ko se mesta res trudijo postati kolesarjem prijazna, to ne uspeva preveč. Nekako sem se le skozi gost promet in strme klance »pririnil« v Bazovico. In si globoko oddahnil, ko sem zagledal senco pod drevesi tik ob spomeniku štirim bazoviškim žrtvam, ki so bile ustreljene že leta 1930 kot prve žrtve na Slovenskem v boju proti fašizmu. Nazaj v našo državo sem lahko šel le preko mednarodnega prehoda Fernetiči. Od tam sem potiskal pedale proti Sežani in naprej proti Krasu. Križ, Šepulje, Dutovlje, Pliskovica, Komen so bili takrat še turistično nerazviti kraji in nisi mogel kar tako kupiti terana in pršuta. Kraševci, navajeni na pomanjkanje, so ga bolj držali zase in nasploh se mi je zdelo, da je bila v času pred osamosvojitvijo Slovenije na Krasu revščina. Na srečo je imela moja sorodnica »teta Irena« v Kobjeglavi brata Nanda, ki mi je ponudil prenočišče in dobro hrano. Čeprav nisem gurman, sem kar cmokal, ko sem jedel pravi kraški pršut in sveže pečen kruh namakal v olivno olje, zraven pa še malo sira iz mleka prave kraške ovce. Ko je Nando videl, kako uživam v hrani, je iz kleti prinesel še teran, za katerega mi je priznal, da ga ima sicer »samu zase«. Kako sem šel takrat spat, ne vem dobro, vem pa, da sem se zbudil pozno in s čudno glavo. A Nandova žena mi je pripravila dober zajtrk, in ko sem obljubil, da še pridem, sta me spustila naprej. Pot se proti Novi Gorici večinoma spušča. Mimo Komna in Kostanjevice na Krasu, Opatjega sela in Vrtojbe sem prikolesaril v Novo Gorico, ki me ni preveč zanimala. O Goriških brdih pa sem vedel le, da so zaprt žep v Sloveniji, obkrožen z Italijo. Zato sem po dolini Soče kolesaril naprej proti Bovcu, kamor je tako kot danes vodila le ena cesta in kolesarji smo bili od Nove Gorice do Bovca pogosto v nemilosti avtomobilov in tovornjakov. V Anhovem me je ujela nevihta in sem se skril pod priročen kozolec, ki je bil tudi garaža za traktor, ki ga na mojo srečo tam ni bilo. Zato sem kar tam postavil šotor in prespal.