Preprosto – Ines, 2. del

»Nagonsko sem zgrabila prvo steklenico in mu zagrozila, da mu jo razbijem na glavi, če me ne izpusti ven. ''Saj vem, kakšne ste debeluhinje: nepotešene in zajebane!'' je kričal nad menoj, a me je na koncu le izpustil …«

O norčevanjih, ki jih je doživljala na račun svojih kilogramov, bi lahko napisala roman. »V Usodah bo zadoščala ena objava!« mi je rekla ob slovesu. Žal ji nisem mogla ustreči, ker zanimivim poudarkom iz njenega pripovedovanja ni bilo videti konca.

Zanimivo jo je bilo poslušati, ko je pripovedovala, kako je z vsako zoprno lekcijo, ki jo je bila deležna na račun svojih oblin, jeza v njej vedno bolj rasla.

»Tudi z ''muzikontarji'' sem na hitro opravila!« je med smehom samozavestno razložila. »Še isti večer sem poklicala očetovega polbrata in mu povedala, naj si poiščejo drugo kozo, ki jim bo odnašala rit. Orkester je kakšno leto kasneje razpadel, ob tem pa se je slišalo marsikaj o starih prdcih, ki so počeli stvari, ki jih ne bi smeli.«

Dogodkov, ko so se nanjo ''v zavetju noči'' lepili moški zgolj zato, ker so bili prepričani, da si zaradi svoje obilnosti ne more najti moškega, je bilo še veliko. »Če bi vam povedala, kdo vse je stegoval tace po meni, ne bi verjeli.

V mesecih, ko sem bila čisto na tleh, sem nekoč obiskala prijateljico, ki je živela v Škofji Loki. Šli sva na kavo v restavracijo, zgoraj na Nami. Na stopnicah sem po nekem čudežu po dolgih letih ponovno trčila v Jerneja. Iskreno se me je razveselil, jaz njega precej manj. Stisk roke je bil dovolj, da so priplavali na dan spomini, ki so še zmeraj boleli. Na srečo je v vmesnem času čustveno odrasel, dozorel, če hočete. Priznam, da tudi jaz. Ponovno sva postala par, čez kakšno leto sva se potem tudi poročila.

Prosila sem ga, da stopiva pred oltar enkrat sredi tedna. In to brez nepotrebnih zijal in radovednežev. Verjemite, ni mi bilo žal. V cerkvi so se zbrali domači in nekaj zvestih prijateljev. Zelo lepo smo se imeli.

Hitro sem zanosila, zaradi svoje obilnosti pa me je ginekologinja uvrstila v rizično skupino. In to čeprav sem imela do zadnjega dne čisto normalne krvne izvide, normalen krvni tlak. Na vso moč jo je skrbelo, kako bom rodila. A je šlo vse kot po maslu. Le otročiček, ki je prijokal na svet, je bil bolj drobcene sorte. »Ta je pa takšen, kot da ne bi bil vaš!« se je pošalila babica, ko ga je prinesla skopanega in dišečega. Mož, ki je stal ob meni, me je močno stisnil za roko. Še pravočasno je v mojih očeh videl grozeče bliskanje.

Nekoč sem čisto slučajno naletela na butik z oblačili za močnejše postave. Gospodična, ki je stala za pultom, je imela še precej več kilogramov kot jaz. Nosila jih je zelo sproščeno in spontano, kljub temu da ji je ogromno oprsje veselo poskakovalo ob vsakem koraku, kot bi ji hotelo uiti. Ko sem ji v pogovoru omenila, kaj se mi mota po glavi, se je na ves glas zasmejala. Na srečo v trgovini ni bilo drugih strank, zato sva lahko poklepetali. Razložila mi je, da ni prav, ker mi že na obrazu piše: ''Streljam, če se boste spotaknili ob moje kilograme!'' Prvič v življenju sem si kupila ozke kavbojke in malo bolj oprijeto majčko. Počutila sem se kot kraljica!

Mož me je stisnil k sebi in mi dejal, da sem videti zelo ''fukiš''. Ena od redkih sodelavk pa je z odprtimi usti strmela vame, ko sem zjutraj prišla v službo.

Zanimivo je, da nisem nikoli pretiravala s hujšanjem. Morda me je kdaj prijelo, da sem malo manj jedla, a kaj, ko so se potem, ko je želja po vitkosti minila, kilogrami hitro vrnili. Svoja otroka že od mladih nog ju učim, da debelost ni napaka, da je le malo obilnejši dar narave. Kot denimo malo debelejši krompir, paradižnik, bučka in podobno.

Več kot odlično se počutim v vodi. Pred leti smo na vikendu zgradili bazen in spomladi, ko posije prvo sonce, že zlezem v sicer ledeno mrzlo vodo. Pa me ne moti preveč. Dvakrat sem za novo leto, skupaj z množico drugih skočila v morje v Portorožu. Prav tako nepozabni trenutki!

Z lahkoto vozim traktor, delam v očetovem vinogradu. V vinogradniškem kmetijstvu ga ni opravila, ki mi ne bi šlo od rok. Prav tako sem zdrava kot riba, kar moji zdravnici nikakor ne gre v račun. Imam občutek, da bo takrat, ko se bodo pokazala kakšna odstopanja, zelo srečna.

Zdi se mi prav, da povem tudi to, da sem bila največ zbadljivk deležna prav od žensk. Kolektivi, v katerih prevladujejo ženske, niso zame. Zaradi njihove zlobe sem že dvakrat menjala službo. Spominjam se, da smo ob neki priložnosti povabili k sodelovanju fotografinjo. Ko je prišla, se je izkazalo, da ima približno enako postavo, kot je moja. Ne morem vam povedati, koliko zlobnih pripomb sem kasneje slišala na njen račun. Če so o njej govorile na takšen način, kaj so šele o meni, ko me ni bilo blizu? Zadnjih nekaj let sem zaposlena v neki zasebni firmi, kjer cenijo predvsem znanje. Izjemno dobro se razumemo. Nisem še doživela, da bi kdo od sodelavcev, še preden mi kaj reče, z očmi ''potoval'' po mojem telesu.

Zelo iskreno povem, da ne pazim, kaj jem. Se mi pa smilijo kolegice in znanke, ki v skrbi za vitko postavo večino življenja na pol stradajo. Srce me boli, ker se naša druženja prej ali slej končajo s prehrano in z nasveti o vzdrževanju kondicije. Je to kakšno življenje?!

Kadar nismo na morju, zelo radi gremo v hribe. Tale ocvirek je iz lanskega leta: na terasi koče na Lubniku je sedela pisana druščina, in ko so me zagledali, je eden od njih pripomnil: No, tole so pa verjetno pripeljali s helikopterjem.'' Stopila sem do njih in jim povedala svoje!

Vabili so me tudi na modno pisto. Da bi reklamirala spodnje perilo, nogavice, celo kombineže. No, a za razkazovanje bi bila pa dobra?!

Nam, ki smo malo bolj okrogli, debeli po domače, se je treba veliko bolj dokazovati kot drugim. Včasih se počutim, kot bi bila invalid na vozičku. Na videz so vsi sočutni do njega, ko padejo maske, mu pa obrnejo hrbet in se z njim ne bi niti družili. Tudi na osnovni šoli, ki sta jo obiskovala najina otroka, je bilo kar nekaj debelušnih otrok. Smilijo se mi, ker vem, da bo njihovo življenje zaznamovano z veliko neprimernimi opazkami.

Če pod svojim ''okroglim'' dozdajšnjim življenjem potegnem črto, se lahko zahvalim predvsem moževi podpori, da so nekateri moji kompleksi izginili, da sem postala bolj samozavestna, kot sem bila kadarkoli v mladosti. Ugotovila sem, da je zelo pomembno, kako zravnam ramena, dvignem glavo, kako se nasmehnem. Nekako mi je uspelo, da me sogovorniki najprej pogledajo v oči, ker če se to zgodi, nimajo časa, da bi ocenjevali moje telo, ki je še zmeraj takšno, kot je bilo nekoč. Ni zmeraj lahko, a ker imam ob sebi družino – gre. Ljudi ne skušam več spreminjati, ni vredno. Žal mi je le, da tisti, ki so dobri in žlahtni, vedno bolj izginjajo. Imam dva otroka, sin je suh kot trlica, hčerka se je vrgla po meni. Pravim, da smo pleme z odličnimi geni. Če kdo od znancev tega ne dojame, se ne sekiram. Hči je drugačna od mene: morda sem ji nehote dala to, na kar so moji bolj staromodni starši pozabili: samozavest. Vredni smo toliko, kot se sami cenimo. Kaj mislijo drugi, ni toliko pomembno,« je še dodala Ines.

(Konec)