Obiskal vse kraje v Sloveniji

Potovanje mora biti doživetje, le tako si lahko zapomniš dogodivščine s poti. Slovenija jih s svojimi 6036 naselji in zanimivimi ljudmi, ki v njih prebivajo, ponuja na pretek. Tako razmišlja Mitja Lavtar, mladenič pri tridesetih, ki se je v petih letih in pol »pofočkal« v vseh krajih po državi, ki imajo status naselja.

Neštetokrat je šel Mitja Lavtar mimo krajevne table, ki sporoča, kje se končajo Spodnje Duplje, sredi maja pa se je ob njej ustavil, s prav posebnim namenom zlezel nanjo in se pustil fotografirati. V vasi, kjer je živel, preden se je pred desetletjem preselil v Kranj, je po petih letih in pol simbolično zaključil Projekt Slovenija, v okviru katerega je obiskal vsa naselja po Sloveniji – kar 6036 jih je – ter ob tem pod črto ugotovil, da je naša država precej večja, kot učijo v šoli, predvsem pa zelo raznolika in zanimiva.

»Zdelo se mi je primerno, da projekt že zaradi svojega priimka začnem na Lavtarskem Vrhu,« se spominja mladenič, ki se je 20. novembra 2014 letnemu času primerno toplo oblekel, s seboj vzel čutaro čaja, sedel na sestrino belo žensko Rogovo kolo in skozi Stražišče zagrizel v klanec. Takrat je zaključeval prvo stopnjo študija na portoroški Turistici in je v obdobju absolventskega staža imel veliko časa, a premalo denarja za kakšno resnejše potovanje. »Za sabo sem imel že kar nekaj popotniških izkušenj, med drugim sem se s poljskim prijateljem tudi potepal po Sloveniji, imel sem dekle na Štajerskem in v tistih letih obiskal več taborov po različnih koncih države. Ugotovil sem, da ima tudi Slovenija dovolj potencialov za popotniške avanture v skrite, od turistov največkrat pozabljene kraje. Potreboval sem samo še neko rdečo nit in prišel na idejo, da bi obiskal vsa naselja po Sloveniji in se fotografiral ob krajevnih tablah,« pripoveduje mladenič, ki brez zadrege lahko reče, da je bil že povsod po Sloveniji. Ko je s statističnega urada dobil seznam naselij, je bil nemalo presenečen ob visoki številki. »Ker bi bilo s tiskanim atlasom beleženje že obiskanih naselij in načrtovanje novih poti težko, sem se zanesel na spletna orodja in Googlove zemljevide. Na začetku je bil moj zemljevid poln rumenih ikonic, potem ko sem naselja obiskal, pa sem jih obarval z modro in zraven zabeležil, na kakšen način sem potoval: peš, s kolesom, motorjem, avtom, vlakom, vzpenjačo ...«

Zanimivi kraji in ljudje, čudovite izkušnje

Že v prvem letu in pol je obiskal dobro tretjino naselij, kasneje, ko je začel delovati kot vodnik v agenciji Oskar, pa se je tempo nekoliko upočasnil. Najprej je seveda »obdelal« naselja okrog Kranja in Gorenjsko, pogosto je kombiniral kolo in vlak, spominja pa se tudi prvih poti z maminim twingom. »Z njim sem prišel skoraj povsod, tudi v snegu in mrazu sredi zime,« se spominja Mitja; da je skupaj prepotoval vsaj 42 tisoč kilometrov, kot je dolga pot po ekvatorju okrog zemlje. Odvisno od gostote krajev in razdalj med njimi je dnevno obiskal deset, dvajset naselij, včasih pa tudi skoraj sto. »Večjih težav na cesti nisem imel, razen kakšne predrte gume ali pa točenja napačnega goriva,« se spominja popotnik. Ne manjka tudi zanimivih dogodivščin. »Ko sem štopal z obale proti Goriškim brdom, mi je ustavil moški srednjih let. Zdelo se mi je, da ga ima že malo pod kapo. Da me bo peljal po stranpoteh, kjer zagotovo še nisem hodil, spotoma pa mi je pripovedoval, kako je po teh poteh tihotapil Kitajce v Trst,« pripoveduje anekdoto iz Primorske, na drugem koncu Slovenije v rudarski koloniji v Trbovljah pa sta s prijateljico v nekem lokalu pila najcenejši »špricar« v državi. Ko je dekle star kuža zgrabil za nogo, je star rudar z vidno zdelanimi rokami takoj priskočil na pomoč. Svoj odščipnjeni prst je pomočil v žganje, ki ga je pil, in jo pomazal po nogi. Razkužilo pač.

Kjer ni bilo krajevnih tabel, se je fotografiral pri drugih oznakah ali napisih za naselje, kot so recimo transformatorske postaje, hišne številke in podobno. Največkrat je potoval sam, včasih pa ga je spremljalo tudi dekle ali prijatelji. »Na poteh sem doživel veliko lepih trenutkov, ljudje so bili povsod prijazni do mene. Ko se je glas o Projektu Slovenija razširil, so mi mnogi pisali, da jih lahko obiščem. Ponujali so mi prenočišče, prehrano, vodenje po domačem kraju. Takrat je moje potovanje postalo zares lepo.«

Za povrhu pretekel Kranj

Popotništvo Mitji teče po žilah. V zadnjih letih, pravi, tretjino leta po svetu vodi turiste v okviru agencije Oskar, tretjino leta naokrog potuje sam, tretjino leta pa je doma, a še takrat se z dekletom Majo »klatita« naokoli tako po Sloveniji kot drugje po zemeljski obli. Doslej je obredel že okrog 95 držav sveta, po petih celinah, njegovi »črni popotniški lisi« sta Južna Amerika in Afrika. »A za to bo še dovolj časa,« pravi Mitja, ki trenutno pripravlja magistrsko nalogo, v kateri raziskuje, kako meriti kakovost potovanj.

Čeprav se je zaradi epidemije sredi marca na vrat na nos moral vrniti iz Avstralije in Nove Zelandije in se odpovedati vodenju skupine upokojenih članov Geografskega društva po Indoneziji, pa doma ni miroval.

V maju je zaključil februarja začeti projekt Tek po ulicah Kranja, ko je v skupaj 28 dneh pretekel 185 cest, ulic in trgov, ki so znotraj tabel mesta Kranj. »Skupaj se je nabralo kar 245 kilometrov. Sicer nisem navdušen tekač, a mi je izziv prišel prav tudi zato, ker rad dobro jem in sem na zadnjih potovanjih pridobil nekaj kilogramov,« v duhovitem tonu doda nekdanji vaterpolist.

Zaključil je tudi Projekt Slovenija. V maju, ko so se odprle meje občin, je obiskal še na svojem zemljevidu manjkajoča naselja. »Zanimivo, da so mi med drugim manjkala tudi naselja v občinah Lenart in Šmarje pri Jelšah, kjer so bila žarišča okužb s koronavirusom.«

Mitja Lavtar je s Projektom Slovenija pokazal in dokazal, da Slovenija sploh ni tako majhna in nezanimiva, kot si največkrat mislimo. »Zdrav patriotizem je predispozicija za kozmopolitstvo,« je prepričan. Danes, ko berete ta zapis, se Mitja potepa nekje pod Slavnikom, saj v prihodnjih štiridesetih dneh namerava prehoditi pot po južni Sloveniji z obale čez Notranjsko, Dolenjsko in Štajersko do Maribora.