Čas je za spremembe

Za boljšo šolo (75)

V tednih epidemije koronavirusa, ko se je svet ustavil, je veliko ljudi na glas razmišljalo, da je s temi izrednimi razmerami prišel čas za temeljit razmislek o dosedanjem načinu življenja naše družbe. Ne samo, da bi morali živeti skromneje in naravneje, mnogo manj bi se morali gnati za materialnimi dobrinami in več časa nameniti svojim najbližjim.

Tudi na področju šolstva je bilo slišati pripombe, da so nove okoliščine priložnost za spremembe. Eden od predlogov se je nanašal na prevetritev učnih načrtov, saj se je pri izobraževanju na daljavo izkazalo, da je nemogoče predelati vso učno snov. Treba je zmanjšati njihov obseg, izločiti balast in v načrtih izbrati res temeljna znanja, ki jih za nadaljnje izobraževanje potrebujejo osnovnošolci. Naravnanost na bistveno bo mogoče kaj pripomogla tudi k boljšemu dojemanju smiselnosti učenja, da bodo otroci lažje razumeli, da se ne učijo za ocene, temveč da bi nekaj znali.

Druga želja po spremembi zadeva boljše računalniško znanje in poznavanje sodobne učne tehnologije, ki se je v času šolanja na daljavo večkrat izkazalo za precej šibko. Vse šole bodo morale biti sodobno opremljene, učitelji in učenci pa usposobljeni za uporabo spletnih orodij. Solidarnostno bo potrebno pomagati družinam, ki si ne morejo same nabaviti potrebne računalniške opreme. In lokalne skupnosti bodo morale na svojem območju poskrbeti za internetno povezavo.

Zaželena sprememba bi bil tudi drugačen pristop k poučevanju, da bi učenci obvladali takšne učne strategije, ki jim omogočajo samostojno učenje in čim manjšo odvisnost od učiteljev. To je za življenje mladih pomembna veščina, da se bodo znali v katerem koli poklicu vse življenje izobraževati in stalno usposabljati. Da bi vsi učitelji obvladali tak način poučevanja, mora sistematično poskrbeti šolski sistem. Najprej pri učiteljih začetnikih, da bodo jasno določeni standardi, kdo se lahko šola za ta poklic in kakšna znanja mora poleg osnovnega predmetnega pridobiti pred samostojnim nastopom dela. K boljšemu usposabljanju učiteljev zagotovo sodijo kvalificirani mentorji, ki bodo mladega učitelja leto ali dve uvajali v samostojno poučevanje.

Premalo se zavedamo, kako pomembno je za mlade ljudi, ki so naša prihodnost, da imajo na vseh stopnjah izobraževanja zares dobre učitelje. Zato med nujne spremembe na področju šolstva sodi tudi ponovni premislek o plačnem nagrajevanju in napredovanju učiteljev v strokovne nazive. Kriteriji za merjenje uspešnosti morajo biti strokovno neoporečni in smiselni. Nadpovprečno uspešni delavci morajo biti dodatno nagrajeni, sicer po nekaj letih še tako goreč pedagoški eros počasi ugasne. Da bodo ravnatelji lahko suvereno presojali kakovost dela svojih zaposlenih, morajo biti od njih neodvisni. Zato jih mora imenovati strokoven in politično neodvisen organ.

Ker je osnovna šola tudi (če ne predvsem) vzgojna ustanova, bo to funkcijo lahko opravljala samo, če bo predmetnik manj natrpan in bodo imeli učitelji več časa za vzgojno delovanje. Zato bi se moralo šolskim vzgojnim načrtom posvečati veliko več pozornosti in bolj jasno za vse šole določiti, katere vrednote so najpomembnejše in za našo družbo prednostne. Koronačas je pokazal, da smo ljudje majhni in šibki ter da največ štejejo zdravje, solidarnost, varna in ljubeča družina, socialni stiki in čista narava z doma pridelano hrano.