Muzejskih trideset let

V Kobariškem muzeju so v trideseto leto obstoja in s tem ohranjanja in varovanja dediščine soške fronte vstopili polni načrtov. Kljub pandemiji direktor Martin Šolar v prihodnost zre z optimizmom.

Koliko je koronavirus »caporetto« (kot je italijansko ime za Kobarid in zaradi avstrijsko-nemškega preboja na soški fronti tudi njihov sinonim za poraz) za Kobariški muzej?

Na neki način je bil to sestop na dno. V tridesetih letih obstoja in delovanja je bil Kobariški muzej prvič skupaj zaprt kar petdeset dni. Pomlad je vsako leto čas, ko muzej obiskuje šolska mladina, običajno se je z veliko nočjo začela sezona, ko so k nam začele prihajati skupine obiskovalcev iz Italije. Letos je vse to izostalo in tudi ne kaže ravno, da bo že jutri obisk na ravni prejšnjih let. Lahko rečem, da je prva polovica leta izgubljena. Hkrati pa nas je nastala situacija naučila, da visoke številke in stalna rast obiskovalcev niso tako samoumevne. Naša žlica letos ne bo tako polna, a bo pomen pridobilo poslanstvo muzeja. Seveda bomo preživetje in zaslužek iskali na drugačnih perspektivah.

Vsako leto muzej obišče okrog šestdeset tisoč obiskovalcev. Kaj pomeni letošnja izgubljena pomlad?

Kobariški muzej od sorodnih državnih in pokrajinskih institucij loči to, da je zasebni muzej in kar 95 odstotkov prihodkov ustvarimo sami z vstopnicami, vodenjem in prodajo v muzejski prodajalni. Zato je stanje, ki ga je povzročila pandemija, za nas še toliko resnejše. Zdaj smo se nekako »resetirali«, če vrnitev na začetek pojasnim s tujko, vendar se namesto čakanja, kaj bo, posvečamo zamislim za naprej.

Letošnje leto ste v prvi vrsti posvetili jubileju, tridesetletnici obstoja in delovanja muzeja. Kaj vse ste imeli oziroma še imate v načrtu?

Še vedno sem prepričan, da bomo večino načrtov za letošnje leto tudi uresničili. Naš letošnji fokus je bil jesenski čas, predvsem oktobrska osrednja slovesnost ob tridesetletnici muzeja in dvajsetletnici Ustanove Fundacija Poti miru v Posočju, ob tem seveda še razstava in tradicionalni Spominski pohod h Krnskemu jezeru, je pa pod vprašajem avgustovski Koncert miru. Česar ne bomo mogli uresničiti v načrtovanih terminih, bomo bržkone premaknili na prihodnjo pomlad. Ob tem velja dodati, da v muzeju skupaj z drugimi deležniki v Posočju vseskozi sodelujemo v iskanju novih poti gostom ponuditi skupen turistični produkt, ki vključuje marsikaj, od kulinarike, prostočasnih aktivnosti, naravnih lepot do predstavljanja kulturne dediščine.

Kako ste v muzeju preživljali skoraj dva meseca, ko je bil ta zaprt?

Ko gre za virtualni prikaz muzejskih vsebin, smo strokovno nekoliko šibki, a jim bomo večjo pozornost posvetili v prihodnje. Praznina, ko je bil muzej zaprt, je naše misli usmerila tudi v bistveno izboljšavo avdio-vizualne predstavitve muzeja. Ob tem pripravljamo promocijski film in videospote. Poskrbeli smo za nekatere administrativno-upravne stvari, se ukvarjali z različnimi razpisi in se pripravljali na načrtovane projekte ob tridesetletnici. Muzej je bil vseskozi pripravljen »na ključ« za odprtje, zato smo ga za razliko od drugih muzejev mi odprli že takoj 1. maja. Prvi dan smo tako zabeležili 27 obiskovalcev, ki so si muzej ogledali v skladu z aktualnimi ukrepi.

Na kakšen obisk računate poleti, turistične poti se še ne bodo povsem sprostile?

Ob vsej pozornosti na zdravstveno-varstveni vidik sem prepričan, da v maju in juniju v muzej še ne bo skupin, tako šolskih kot sicer. Vsaj tretjina gostov v muzej običajno prihaja iz Italije, preostali dve tretjini pa tvorijo domači obiskovalci in drugi gostje. Upam, da bodo čez poletje vendarle v dolino začeli prihajati obiskovalci, pri tem še zlasti računamo na domače goste. Moramo pa vedeti, da število ne bo doseglo deset tisoč, kot je bilo to povprečje zadnjih let. Seveda pa vsi upamo, da se bo jeseni stanje normaliziralo.

Bova torej raje govorila o čudežu pri Kobaridu?

Čudež pri Kobaridu je sinonim za 12 soško bitko, v kateri so zaradi različnih dejavnikov (taktika, vreme, kemični plini) popolno zmago dosegle avstrijsko-nemške sile. Ta preboj fronte velja za čudež tistega časa.

Mi bi lahko s čudežem v Kobaridu poimenovali tridesetletno zgodbo Kobariškega muzeja, da smo vsa ta leta uspeli obstati brez velikih državnih pomoči.