Bili so posebni časi

Predsednik državnega zbora Igor Zorčič je priredil sprejem ob tridesetletnici ustanovnega zasedanja večstrankarske skupščine Republike Slovenije. Udeležila sta se ga takratna predsednika družbenopolitičnega zbora Ludvik Toplak in zbora občin Ivo Bizjak.

Ljubljana – Na srečanju sta tedanja predsednika zborov obudila spomin na dogajanje v maju 1990, ko so se na ločenih konstitutivnih sejah vseh treh zborov, družbenopolitičnega zbora, zbora občin in zbora združenega dela, prvič zbrali novoizvoljeni delegati prve večstrankarske slovenske skupščine. Prva skupna seja vseh zborov Skupščine Republike Slovenije se je začela 9. maja in se končala 10. maja 1990 v jutranjih urah. Na konstitutivni seji je bil za predsednika skupščine izvoljen dr. France Bučar. Predsednik družbenopolitičnega zbora je bil Ludvik Toplak, zbora združenega dela Jože Zupančič in zbora občin Ivo Bizjak.

Predsednik državnega zbora Igor Zorčič je v pogovoru dejal, da so nameravali v državnem zboru obletnico tako pomembnega zgodovinskega dogodka obeležiti s slovesnostjo, vendar so to preprečile aktualne razmere ob soočanju z virusno epidemijo, ki se jim z različnimi ukrepi prilagaja tudi državni zbor. Po sprejemu smo gorenjskega rojaka Iva Bizjaka, doma z Zgornje Bele, vprašali o tem, kako se spominja dogodka izpred tridesetih let.

»Bili so posebni časi, v mnogih pogledih prelomni, marsikaj se je delalo prvič, od priprav na demokratične volitve, od postopkov do njihove izvedbe. Konstituiranje takratne skupščine je bilo precej zapleteno. Veliko poslancev nas je bilo povsem novih, niti poslovnika od prej nismo poznali in ga tudi nismo dobili v roke. Jasno pa je, da se je v pluralistični skupščini veliko gradilo tudi na poslovniških ugovorih. Bil je dolg dan, sam sem bil za predsednika zbora občin izvoljen ob štirih zjutraj. Spomini so lepi, ob tem pa se je bilo treba na povsem nov način prilagajati in delati na najboljši možni način,« se spominja Ivo Bizjak maratonskega ustanovnega zasedanja takratne skupščine.

Tokrat so se zaradi posebnih razmer ob obletnici z zdajšnjim predsednikom državnega zbora (DZ) srečali le predsedniki tedanjih skupščinskih zborov. Zanimalo nas je tudi, ali tedanji poslanci nemara še vzdržujejo medsebojne stike. Ivo Bizjak pravi: »Ideja je bila, tudi sam sem jo podpiral, da bi se ob tridesetletnici ustanovnega zasedanja zbrali vsi še živeči poslanci takratne skupščine. Zaradi okoliščin to ni bilo mogoče. Lepo pa je, da je predsednik DZ naredil simbolično, v tem času edino možno potezo in je povabil predsednike vseh treh zborov, kar je tej obletnici dalo neko težo. Poslanci zbora občin, ki sem ga takrat vodil, pa se enkrat letno še vedno srečujemo. Ni nas več toliko, veliko se jih je že poslovilo, a vztrajamo v tej tradiciji in ohranjamo stike, kar je priložnost za obujanje spominov in za srečanje. Pridemo iz različnih političnih usmeritev tedanjega časa, kar je lepo dejstvo, ki pomeni, da četudi smo si bili kdaj navzkriž, nam je uspelo ohraniti dobre medsebojne odnose.«

Kakšen pa je sogovornikov pogled na današnjo parlamentarno prakso? »Parlamentarna praksa je odvisna od ljudi, ki so izvoljeni in odgovorni za sprejemanje odločitev. Vedno sem se čudil, ko sem gledal nazaj, koliko odločitev in predpisov nam je uspelo sprejeti v dveh letih in pol, in to v tridomni skupščini, kjer smo morali na koncu v vseh treh zborih sprejeti enako besedilo, pri čemer zbori niso bili enako sestavljeni, bilo je veliko usklajevanj. Iz tistega obdobja je pomembno, da je se nam je kljub razlikam uspelo dogovoriti. Več tega bi pričakoval tudi danes. Dialoga in medsebojnega spoštovanja med poslanci se mi zdi, je včasih nekoliko premalo,« razmišlja Bizjak. V preteklosti je bil v politiki najprej poslanec (izvoljen v stranki SKD), zatem pa tudi minister in prvi varuh človekovih pravic. Nazadnje je bil direktor direktorata za pravosodje in notranje zadeve v generalnem sekretariatu Sveta EU. Danes, pravi, se ukvarja s svetovanjem, pretežno na Zahodnem Balkanu, lani je veliko delal v Albaniji. »Imam izkušnje in sem vesel, če jih prepoznajo in lahko pomagam, ni pa to več redno delo. Takšne izzive sprejemam, da osvežujem poznavanje, ki ga imam od prej, s tem, kar se novega dogaja,« pojasni Ivo Bizjak.