Lonci in pogum

Na Prekmurski trg v Ljubljani so prejšnji teden umestili spomenik, posvečen stoti obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Avtor spomenika je akademski kipar Zoran Srdić Janežič.

Avgusta lani so ob stoti obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom ob križišču Poljanske in Rozmanove ulice ter Poljanskega nasipa v Ljubljani svečano odprli Prekmurski trg. V okviru ureditve trga so na Mestni občini Ljubljana našli možnost postavitve spomenika na njem. Sicer pa je iniciativa za postavitev spomenika skupaj s komisijo za spomenike in obeležja v Ljubljani zanj že dlje časa iskala primeren prostor. Na anonimnem javnem natečaju je strokovna komisija junija lani med dvanajstimi prispelimi predlogi za realizacijo izbrala predlog akademskega kiparja Zorana Srdića Janežiča, po rodu Kranjčana, ki živi in deluje v našem glavnem mestu.

Spomenik je v idejni rešitvi zasnovan kot prostorski element, oblikovan tako, da daje vtis serije lončenega posodja. Kot je povedal Srdić Janežič, je na izbiro oblike vplivalo več posameznih dejavnikov, med drugim znana prekmurska črna lončenina in regijsko znamenito oblikovanje keramike, značilna oblika lončenine, ki je ključen dokaz za razumevanje slovanske naselitve med 6. in 12. stoletjem na področju Prekmurja, ter sodoben kiparski način oblikovanja z združevanjem in podvajanjem oblik – gre za tako imenovano kopiranje, vstavljanje in združevanje.

Lončenino avtor na zanimiv način simbolno povezuje s pomembno odločitvijo Prekmurcev pred stotimi leti. »Lončeno posodje predstavlja posameznike in njihove samostojne odločitve, ko so se pred sto leti priključili matični domovini. To odločitev simbolizira tako nakazano gibanje z različnimi nagibi posodja kot tudi prekoračitev meje (poglobitve v podstavku) in priključitev k matičnemu narodu, ki ga sprejme medse,« pojasnjuje Srdić Janežič. »To mejo bi lahko sicer metaforično poimenovali kot reko Muro, predvsem pa sem mislil, da je to prepreka, za katero je potrebna odločitev ter tudi pogum. Kakorkoli bi to prepreko lahko poimenovali kot stanje, pa je odločitev skupna. Dinamičnih oblik, ki predstavljajo prekmurske Slovence, je sto od skupno 334 posod. Del dinamičnih oblik se v vrstah namreč malo nagiba, kar daje občutek gibanja oziroma valovanja.«

Kamen, iz katerega je izdelan spomenik, je makedonski sivec, tako imenovani prilepski marmor. Izvedbo in samo izdelavo spomenika so prevzeli v kamnoseštvu Kamen Jerič iz Kranja. »Direktor Jožef Jerič in tehnični vodja Klemen Železnikar sta nam bila pri tem vseskozi v veliko pomoč. Z arhitektom Cvetom Kuneševićem (3Dimension), ki je pripravil 3D-izris, smo dostikrat skupaj reševali težave, predvsem kako pripraviti elemente za strojno obdelavo. V projektu so bili ob svoji visoki profesionalnosti aktivno udeleženi vsi zaposleni. Pokazali so močan interes za to, kako bo videti vse skupaj, da bo izpadlo čim lepše. Vsak milimeter pri postavljanju jim je bil pomemben in zdi se mi, da je danes težko najti tako dobre mojstre,« je zadovoljen kipar.

Spomenik v celoti sestavljata še platforma in napis, ki je na stranici podstavka, oblikoval pa ga je še en Kranjčan – Tomato Košir. »Če nekoliko odmislimo slovesno vlogo spomenika, se mi zdi, da se kip lahko uporablja v razširjenem pomenu uporabe javnega prostora: med elementi spomenika se lahko giblje, nanj bi se lahko tudi usedli,« ob tem razmišlja kipar, ki je zadovoljen tako z izvedbo kot celotno ekipo sodelavcev pri realizaciji spomenika.

Srdić Janežič že ima nekaj javnih postavitev (pred Šolskim centrom Kranj, v parku cvetja Mozirski gaj in kip pred osnovno šolo v Grosupljem), pričujoče delo pa je prvo, ki je bilo izbrano na javnem natečaju, je hkrati spomenik in za razliko od predhodnih tudi zahtevnejši projekt. »Morda sem imel od izbora do postavitve določene pomisleke, ampak ker je bila vsem v interesu vrhunska izvedba, ni nihče časovno pritiskal name, sprejeli smo celo boljše rešitve,« še dodaja Zoran Srdić Janežič. »Živim v okolici spomenika, vsak dan grem mimo in vidim, da je z njim kar nekaj interakcije: ljudje ga gledajo, fotografirajo, sedijo na njem … Če pogledamo v bližnja Rim ali Dunaj, vidimo, da je umetnost na vsakem koraku samoumevna. Želim si, da bi v mestih po Sloveniji, tako tudi v Kranju, bilo postavljenih več sodobnih kipov, ki ne bi bili zgolj spomeniška plastika.«