Čas, ki prihaja, je nepredvidljiv

Tako rekoč čez noč so na eni strani ostali brez dela organizatorji prireditev, na drugi glasbeniki, animatorji in drugi iz podobnih dejavnosti – tudi t. i. čarobni umetniki. Kaj bo prinesla prihodnost? Ostajajo optimistični in se veselijo časa, ko bodo s svojo dejavnostjo lahko ponovno razveseljevali ljudi.

Na začetku so predvidene dogodke optimistično prestavljali na majske in junijske datume, a je kmalu postalo jasno, da vse bolj v ospredje sili jesen, pravi Janja Rehberger, sicer samostojna podjetnica in direktorica zavoda za kulturne dejavnosti Smejmo se, ki se ukvarja z organizacijo gledaliških abonmajev ter produkcijo in trženjem gledaliških predstav in koncertov. Z razmišljanjem se strinja tudi Srečko Štagar, ki je zadolžen za organizacijo prireditev v Zavodu za turizem in kulturo Kranj. Po drugi strani pa: če bi po njegovem prišlo do realizacije najbolj črnega scenarija, potem je letošnja poletna sezona izgubljena, lahko se zgodi, da bodo prvi dogodki celo drugo leto.

»Izredno stanje ne more trajati v nedogled, čeprav gre za ''nadstandardne storitve'', med katere spada kultura,« meni Rehbergerjeva, ki upa, da se bo našla varna pot, po kateri bodo ljubitelji umetnosti lahko dostopali do izbranih vsebin. So pa abonenti v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika in Kulturnem centru Tržič nastalo situacijo sprejeli z veliko mero potrpežljivosti, razumevanja in solidarnosti, za kar se jim zahvaljuje.

Dejstvo je, da so bili kulturni dogodki med prvimi dejavnostmi, ki so jih v času epidemije covida-19 ukinili, in bodo verjetno med zadnjimi, ki bodo zaživeli. Nadaljuje: »Obenem je prav kulturni sektor, pa naj gre za javne zavode, neodvisne produkcije ali posamezne ustvarjalce, med tistimi, ki so v najmanjši meri upoštevani pri državnih ukrepih za blažitev posledic koronakrize. Glede na doprinos kulture k razgledanosti, splošnemu duševnemu zdravju in razpoloženju ljudi je to skrb vzbujajoče. Enako kot za ustvarjalce, ki so čez noč ostali brez sredstev za življenje, nas lahko skrbi za uporabnike, ki bi bili lahko dolgoročno prikrajšani za njihove stvaritve. Kot družba smo prišli predaleč, da bi se zadovoljili zgolj s polnim hladilnikom.« Vsaj upa, da je tako, še doda.

Kdaj, na kakšen način, s kakšnimi omejitvami?

Čas, ki prihaja, je nepredvidljiv, razmišlja Srečko Štagar. Opaža pomanjkanje pravih informacij o tem, kdaj, na kakšen način ter s kakšnimi omejitvami oziroma po kakšnih pravilih naj bi se odvijale prireditve, ko bodo ponovno dovoljene. To še dodatno oteži organizacijo oziroma pripravo odmevnega programa, v katerega je recimo vpeta rezervacija tujih izvajalcev. Že pri organizaciji tradicionalnih prireditev in dogodkov stvar ni enostavna. Pojasni: »Letos smo želeli, da bi bilo dogajanje predvsem v Letnem gledališču Khislstein še bolj odmevno. Prav tako – če bo le možno – bo Kranfest prvič potekal združeno s kolesarsko dirko Velika nagrada Kranja, državnim prvenstvom v odbojki na mivki in seveda zabavnim in kulturnim programom. Če prireditve konec julija ne bo mogoče izpeljati, imamo rezervni termin nekje ob koncu avgusta ali v začetku septembra – seveda potem v nekoliko drugačni obliki.«

Bohinj pa je recimo znan po poletnih prireditvah z dolgo tradicijo, ljudje so dobro sprejeli tudi nekaj mlajši koncertni Festival kanal. Jure Sodja, ki se ukvarja z organizacijo prireditev in koncertov v Turističnem društvu (TD) Bohinj, upa, da jim na neki način uspe izvedba vsaj septembrskih Praznika sira in Kravjega bala. »Bomo videli, kakšni bodo prihodnji ukrepi. Verjetno vsi močno čakamo na sprostitev ukrepov v gostinstvu in turizmu, šele kasneje pridejo na vrsto prireditve. Iskreno – ne vem, kako se bomo v TD Bohinj odzvali, čeprav smo v ''nizkem startu''. Če ne bomo mogli načrtovati in izpeljati prireditev v glavni sezoni, bomo morda nekatere nadomestili z video zgodbami iz preteklosti oziroma posnetki prejšnjih let na strani TD na Facebooku ali kaj podobnega.«

Popolna ničla

Štagar poudari, da je področje prireditev utrpelo najhujše posledice do sedaj in se jih bo občutilo še nekaj let. Posebej omeni, da je bilo preteklo leto eno najbolj uspešnih po finančni krizi. »Večina dogodkov je bila razprodana ali pa so se na javnih prireditvah postavljali rekordi po številu obiskanosti. Ker je sedaj čista ''nula'', je padec res boleč.« Nadaljuje: »V izvedbo prireditev je vpletenih toliko deležnikov … – in vsak ima svoje posebnosti. Glasbeniki so že dolgo odvisni od honorarjev na koncertih, saj je prodaja plošč res slaba ali celo nikakršna. Skriti poklici, ki so povezani s koncertnimi dejavnostmi (lučkarji, tonski tehniki, t. i. roadiji, izposojevalci tehnične opreme in drugi) so preprosto odrinjeni od reševanja problemov. Ekipe, ki nudijo tehnično podporo, imajo v luči zagotavljanja ustrezne in kvalitetne opreme številne kredite, najemnine za skladišča, lizinge za dostavna vozila ... « Opozori še na problem s kadrom, ki se izobražuje s pomočjo pridobljenih izkušenj, saj predvideva, da se bodo tudi na tem področju pojavljali problemi. Zato si želi, da se najde primerna rešitev tudi zanje.

Bo epidemija za vedno spremenila prihodnost koncertov?

»Mislim, da bi z doslednim upoštevanjem varnostnih in higienskih ukrepov dogodki lahko kmalu spet zaživeli,« je optimistična Rehbergerjeva. Sodja se strinja in dodaja, da se industrija dogodkov spreminja, je pa vseeno bolj naklonjen temu, da raje počakamo kakšen dan več, kot da bi začeli prezgodaj in bi nas ujel še drugi pa morda celo tretji val in obtičimo v neki stalnici vrtenja v krogu. Tiho upa, da želja ljudi po druženju, po obiskovanju prireditev ostaja.

Rehbergerjeva nadaljuje: »Ustvarjanje je poslanstvo in obenem sredstvo za preživetje. (Pre)živeti s tem, kar rad počneš, je privilegij, pri čemer imam v mislih vsa področja, ne le umetnost. Kulturni dogodki niso le podajanje vsebin, so način socializacije, druženja in izmenjave mnenj na višjem nivoju. Umetnost in družba sta še vedno našli pot ena do druge. Verjamem, da tudi tokrat ne bo nič drugače.«

Štagar v prihodnost zre z negotovostjo, a obenem optimizmom, saj, kot poudarja, če delaš s srcem, potem vedno najdeš rešitev.

Čarobni umetniki

Kot mnogi organizatorji prireditev, glasbeniki, animatorji in drugi iz podobnih dejavnosti so tudi čarobni umetniki čez noč ostali brez dela. Tudi to je ena od panog, ki ji covid-19 ni prizanesel. Tako Toni Mežan oziroma čarodej Toni skupaj s slovenskimi čarobnimi umetniki apelira na organizatorje dogodkov, naj po koncu omejitve druženja ne pozabijo nanje: »Namen našega sporočila še zdaleč ni ''jamranje'', ampak apel organizatorjem dogodkov, da cehovski sceni vrnejo upanje na boljše čase takoj po končanih ukrepih glede druženja z vključevanjem naših nastopov v njihove programe prireditev.«

Čarobnih umetnikov je v Sloveniji pravzaprav malo, a vseeno dovolj, da lahko kvalitetno popestrijo mnoge prireditve in dogodke. Nekateri so domači trg osvajali z nastopi za odrasle, drugi s predstavami za otroke, trenutno pa jim ne preostane drugega kot pripravljanje novih prodajnih strategij, ustvarjanje novih predstav in vadb novih točk, da bodo ob vrnitvi še boljši, zabavnejši, še bolj neverjetni. Predvsem pa, da bodo njihovi naročniki zaznali neko dodano vrednost za najmanj isto ceno kot pred krizo.

»Nestrpno pričakujemo nova povpraševanja, veselimo se novih nastopov ter zadovoljnih obrazov gledalcev in svojih naročnikov,« zaključi.