Lunin koledar

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 26. april 2020 / 14:31

»Rudi Šeligo je bil dedec, kot poreče ljudstvo. / Obraz kot izklesan v kamen, z gubami razbrazdan, / izraz kot nož nabrušen, a zglajen od znotraj, s čustvom, // preveč bolečim, da bi ga razkazoval. Obrzdan, / vseskozi pa napet od energije. S posluhom za besede, / z večno rezervo smeha, s postavo brez dvignjenega prsta, // s prezirom do pokvek in sključenih postav in bede / človeških ščurkov. Z očmi asketa, zaljubljenega v bujnost / teles in časa, z ognjem v očeh, ki je vrtal prav do srede // vprašanja, ali je srce Svobode temna Nujnost. / Ves svoj, a drugega in drugačnega iskalec, / odprt, a ves zapičen v svoj dom in svojo tujost, // enega samega stavka strastni raziskovalec, / osredotočen na bežeče, vnet za vse prekucije, / odrešilnih idej zanikovalec in pričevalec, // očarljiv gospod in zvest tovariš, zoper reperkusije / odporen in uporen, rojen vodja gradnje in razgradnje, / a z višjo stavo – pripovedovati ...« (str. 47)

Tisti, ki živimo pod vplivom poezije, smo še vedno pod vtisom Novakovega velikega epa Vrata nepovrata, ki je v treh knjigah izšel v letih 2014–2017. Komaj tri leta so minila in že je avtor na poligonu poezije izvršil nov desant z debelo pesniško pratiko. »Pesem za vsak dan v letu, ker pa je leto vedno prekratko, je pesnik dodal še nekaj mesecev, kak teden ima osem ali več dni … vsak dan nosi s sabo spomine in upanje, je rojstni dan, obletnica smrti, praznik. V zbirki beremo pesmi, posvečene pisateljem, igralcem, lutkarjem, filozofom, aktivistom … in tako je Lunin koledar tudi majhna enciklopedija slovenskega duha.« Tako so knjigo predstavili v založbi Goga. Za pokušino sem izbral prvi del pesmi Sadjevec za dušo Rudija Šeliga. V pratiki je umeščena na sredo, 22. januarja, na obletnico smrti pisatelja Rudija Šeliga (1935–2004). Umetnika besede sta si bila očitno blizu. Ko pa je Šeligo leta 2000 postal minister za kulturo, mu je Novak napisal epigram: »Ko se Rudi / od politike utrudi, / naj Šeligo / napiše novo knjigo!« Kako ga je sprejel? »Dolgo je, nem, strmel v ta epigram. / Nato se mi je ganjeno zahvalil in povabil / v Mesinga na sadjevec ...« To pesem sem seveda izbral tudi zato, ker je Šeligo dobršen del svojega življenja preživel na Gorenjskem, na Jesenicah in v Kranju. Avtor pa naj mi ne zameri, ker sem pesem »prozificiral«; verze sem ločil s poševnico, kitice pa z dvema. Kdor vstopi skozi Vrata nepovrata, si mora vzeti svoj čas, morda ga dolgo ne bo nazaj. Po Luninem koledarju pa lahko dejansko listamo kot po pratiki. Poezija za poetizacijo vsakdana.