Učenci o virusu

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Mularija / / 17:28

V času šolanja na daljavo učitelji iz učencev poskušajo izvabiti njihovo domišljijo, duhovitost, kritičnost in ustvarjalnost tudi pri razmišljanju o novem koronavirusu, ki je ohromil svet.

Tako je tudi na kranjskogorski osnovni šoli, od koder nam je učiteljica Katarina Kejžar poslala nekaj izdelkov njihovih učencev, ki so na duhovit in kritičen način razmišljali o novi bolezni.

Devetošolka Tia Perišič je svoj spis naslovila kar Koronavirus:

Ime mi je covid-19 ali koronavirus po domače. Rodil sem se na Kitajskem v kraju Vuhan. Sem zelo radoveden in vsi pravijo, da tudi zelo nevaren virus. Oče in mama sta mi prepovedala potovanja, saj imamo tu na Kitajskem veliko ljudi, ki jih lahko okužimo, vendar ker sem najstnik in ne poslušam nikogar, sem naredil po svoje. Povedal vam bom zgodbo o svojem popotovanju po svetu.

Pobegnil sem od doma in se pridružil nekemu Kitajcu pri potovanju. Odšla sva na avion in najina dogodivščina se je začela.

Šla sva v Italijo in si ogledala Benetke in ostale severne dele Italije. Kar naenkrat je moj prijatelj postal slaboten, začel je kihati in kašljati. V trenutku, ko je kihnil, sem pristal na lepi mladi Italijanki, ki je nisem niti malo razumel. Čeprav nisem vedel, kaj govori, je bila zabavna in zanimiva. Rada je hodila po zabavah in se družila s prijatelji. Vendar pa se je tudi najino skupno druženje kmalu končalo na isti način kot pri mojem kitajskem prijatelju. Nič več ni bila zabavna, samo še ležala je in kašljala. Bil sem v skrbeh zanjo.

Ni mi bilo jasno, zakaj vsi, s katerimi se družim, zbolijo in morajo v bolnišnico. Začel sem razmišljati in kmalu mi je bilo jasno, da sem jaz razlog, da se vsi slabo počutijo. Spomnil sem se besed svoje mame, da nas ljudje sovražijo, da smo virusi nevarni in da nas morajo uničiti. Tudi tukaj v Italiji sem opazil, da nas vsi sovražijo in da vsi hodijo v maskah in čistijo površine z razkužilom. Razkužilo je nam zelo nevarno sredstvo, ker so z njim pobili veliko mojih prijateljev. Mojo italijansko prijateljico so prišli iskat in jo odpeljali v bolnišnico. Vsi v bolnišnici so bili zaščiteni in nikakor nisem mogel skočiti na nikogar, čeprav je moja prijazna Italijanka kašljala in kihala ves čas. Priključili so jo na neke aparate, in medtem ko se je ona počutila vedno bolje, sem se jaz vedno slabše. Pomislil sem na na svojo družino daleč na Kitajskem in vedel sem, da jih ne bom nikoli več videl. Naslednje dni sem sem se počutil vedno slabše in na koncu sem zaradi dobro izurjenih zdravnikov tudi umrl.

V boju z nami so tokrat ljudje zmagali. Bili so pametnejši in bolje pripravljeni od nas. Vem, da bo v prihodnosti še več takih virusov, kot sem bil jaz, in da bodo ljudje pripravljeni nanje. Vem tudi, da virusi nismo dobri in da nas bodo vedno znova uničili.

Osmošolka Julija Mavsar Magon je bila pesniško navdahnjena:

Kitajska prva jo je dobila,
Okužence vse je pobila.
Roke vsi so si šli umit, ker
Okužbe niso hotl dobit.
Nosovi z maskami so bili pokriti,
Akne si niso mogli več umiti.

V Evropo je uletela,
Italijo najbolj prizadela.
Resno noben je ni vzel,
Ugibamo samo, kdo prvi jo je imel.
Sem sama se ji izognila in v karanteno se zavila.

Sedmošolec Gašper Kralj pa je svojo pesem naslovil Virus in človek:

Nekoč ljudje spokojno smo živeli,
dokler virusa iz laboratorija niso izpustili.
Le Kitajci o njem so govorili,
covid-19 so ga imenovali.

Zavzel cel svet je,
vsi pred njim smo se poskrili,
cele dneve v hišah smo prebili
in si čas s šolo zapolnili.

Skakal je s človeka na človeka,
tako dolgo, da se nam je zdelo, da to dogaja se že od »pamtiveka«.
Ko pa smo ljudje se spametovali, smo skozi vrata ga poslali.

Ugotovil je, da tako več ne gre,
odločil se je za upor.
A ljudje smo ga s cepivom pričakali
in mu z njim končni udarec zadali.

Zato spremenil se je v nič,
mi pa smo šli to proslavit
in nazaj v šole se učit.