Američane je strah sprememb
Združene države Amerike so ta čas žarišče pandemije bolezni covid-19. Najhuje je v New Yorku, kjer že vrsto let živi in dela tudi žirovska rojakinja Manca Ahlin. Epidemija pa jo je ujela v Pittsburghu, kjer je obtičala sredi novega projekta.
Arhitektka in oblikovalka žirovskih korenin Manca Ahlin že desetletje živi in ustvarja v New Yorku. V času izbruha epidemije covida-19 pa tudi sama pravi, da je imela srečo, ker je obtičala v Pittsburghu, kjer so razmere bistveno boljše kot v New Yorku. »Razmere v Pittsburghu so nekako primerljive s Slovenijo. Pozna se, da je tu bolj evropski način življenja; ljudje so bolj poslušni in razumni in se kar držijo omejitev.«
Pri projektu v tamkajšnjem muzeju je delala v relativni osami, zato je sprva pričakovala, da bo lahko delo nemoteno nadaljevala tudi po razglasitvi epidemije. »A župan nas je z odlokom o prekinitvi del za vse nenujne storitve 'prizemljil'. Takrat mi je bilo ob spremljanju situacije v Evropi tudi že precej jasno, da se v New York zagotovo ni pametno vračati,« je dejala Manca Ahlin in razložila, da je v Pittsburghu gostota poselitve veliko manjša kot v New Yorku, imajo pa tudi nekaj vrhunskih bolnišnic. »Tudi hitri ukrepi so zelo pomagali, da do prave krize pravzaprav ni prišlo,« je poudarila. Prebivalci se po njenih besedah držijo omejitev, kolikor lahko opazi ob svojih obiskih trgovine enkrat na teden. Lokalna trgovinica, v katero zahaja, je vzpostavila sistem, da izbrane izdelke naročiš po telefonu in prav tako po telefonu plačaš s kartico, potem samo prevzameš vrečko z naročenimi izdelki. Veliko težje je njenim kolegom v New Yorku, je poudarila. »Veliko jih je ostalo brez dela z astronomskimi najemninami, pri čemer tudi tako zelo oglaševana enkratna državna pomoč ne bo pomagala, saj ne zadošča za kritje stroškov niti za en mesec.« Mnogo jih je zato pod ogromnim stresom, k čemur dodatno pripomore, da veliko ljudi ne želi spoštovati omejitev. »V duhu prave libertarne Amerike in divjega zahoda so prepričani, da jim nihče nima pravice govoriti, kaj smejo in česa ne.«
Po vseh letih življenja v Ameriki pa jo še vedno preseneča, kako zelo se Američani bojijo sprememb. »To sem opazila tako pri delu na področju arhitekture kot v politiki. Nepojmljivo se mi zdi, kako celo ob tisočih mrtvih v pandemiji prepričano trdijo, da imajo najboljši zdravstveni sistem in da so zavarovalnice dobre.« Tako so po njenih besedah javne bolnišnice oblegane z vrstami pacientov, ki čakajo na pregled, medtem ko zasebne odpuščajo osebje, ker se je zaradi virusa zmanjšal obseg dela selektivnih posegov in nimajo dovolj dobička. »In ob vsem tem je finančno-politični sistem demokracijo uničil do te mere, da se je edini kandidat, ki se je vse življenje boril za javno zdravstvo, odločil odstopiti od predsedniške kandidature, ki jo je večina ljudi podpirala, ker se je bogato vodstvo stranke odločilo, da nočejo spremembe, ki bi jim mogoče zamajala njihovo ugodno pozicijo.«
Pandemija tako po njenih besedah na plano vleče prave obraze voditeljev in njihove sposobnosti reševanja problemov. »Tako recimo poznam več ljudi, ne samo iz New Yorka, ki raje spremljajo novinarske konference guvernerja zvezne države New York Andrewa Cuoma kot pa predsednika Donalda Trumpa.« Prepričana je, da Cuoma ljudje poslušajo, ker tako dobijo prave informacije o stanju v New Yorku in si na podlagi tega ustvarijo sliko, kaj lahko pričakujejo v drugih zveznih državah, kamor se virus širi z zamikom. »S svojim osebnim pristopom ljudi pomiri in zbliža. In prav to je tisto, česar predsednik ne zmore,« je končala Manca Ahlin.