Ruši se sistem, ki je veljal za vzor

Dr. Hubert Potočnik je biolog, predavatelj na Biotehniški fakulteti. Posveča se preučevanju velikih zveri, v zadnjih letih predvsem volka, risa in šakala.

Mengeš – Napadi volkov na drobnico so lani naleteli na burne odzive kmetov in poželi precej pozornosti javnosti. So posledica širjenja volčjih družin na nova območja, do katere je prišlo že predlani, a so se težave pojavile, ko so se lani skotila prva volčja legla. »Volkovi so se pojavili tudi na območjih, kjer so bili ljudje nanje popolnoma nepripravljeni, za razliko od dinarskega sveta, kjer je volk že stoletja stalnica,« pravi Potočnik, ki buren odziv javnosti pripisuje tudi strahu, ki izvira iz stoletja trajajočega konfliktnega odnosa človeka s to živaljo. »Tri ali štiri živali lahko pobijejo tudi trideset in več ovac, za kar ljudje nimajo racionalne razlage, v resnici pa gre za refleksno vedenje, ki jim je v preteklosti v milijonih let v naravnem okolju omogočalo preživetje. A v odnosu s človekom je volk kljub vsemu zelo plaha žival,« pravi dr. Hubert Potočnik, ki si v svojem delu prizadeva prav za zmanjšanje konfliktnosti med zverjo in človekom in pomaga graditi okolje, ki bo omogočalo njuno sobivanje. »Pri tem sem pragmatik, ne spadam med tiste, ki menijo, da bi morali vse te živali pustiti pri miru, saj je z izjemo risa preostala populacija velikih zveri pri nas v dobri kondiciji. V ospredje postavljam trajnostno upravljanje s populacijami in ne varovanja posameznega osebka,« dodaja sogovornik, ki že nekaj let živi v Mengšu.

Uspešen način upravljanja z zvermi

Slovenija sicer predstavlja vzor zglednega upravljanja z velikimi zvermi za številne evropske države. Toleranca tako državnih oblasti kot ljudi je bila tradicionalno izjemno visoka, čemur pritrjuje tudi dejstvo, da so že v sedemdesetih letih pri nas ponovno naselili risa, ki je bil v 19. stoletju iztrebljen, medved pa že od dvajsetih let prejšnjega stoletja predstavlja veliko naravno vrednoto. »Slovenija je v zadnjih dvajsetih letih vpeljala izredno uspešen način upravljanja z velikimi zvermi, tako z vidika monitoringa kot odvzema, ki je bil medresorsko usklajen. Kljub temu da se je v populacije posegalo, so ostale vitalne,« pravi Potočnik, ki ob tem dodaja, da se v zadnjih letih ta sistem ruši: »Zaradi vse intenzivnejšega pravnega spodbijanja takšnega upravljanja s strani nekaterih organizacij se je podrl način upravljanja, za katerega smo v zadnjih desetih, 15 letih, prejeli številne pohvale in priznanja.«

Nezaupanje v stroko

Novela interventnega zakona o odvzemu volka in medveda iz okolja se mu zdi problematična iz več vidikov, predvsem pa takšen zakon izraža nezaupanje v strokovne odločitve. »V zadnjem letu sta se dve skupini intenzivno ukvarjali s temi vprašanji. Združili smo se različni ljudje, predstavniki različnih interesov in prepoznali probleme drug drugega. Diskusija je šla v pravo smer, zato se mi zdi škoda, da se je država tik pred sprejemom strokovno podprtih dokumentov odločila ubrati bližnjico. « Bolj kot predvideno število odvzemov volkov in medvedov iz okolja, se mu zdi problematično, da predlog zakona ne upošteva varovalk, ki bi omogočale etične in transparentne posege, ki ne škodijo populaciji.

Šakal slabše poznan

Slabše je raziskana populacija šakala, ki se je v naše kraje razširil iz obal Grčije in Bolgarije, prisoten pa je tudi v Dalmaciji oziroma na obalnih območjih Jadrana. Pri ga nas pogosteje opažamo približno zadnjih dvajset let, zato je težko z gotovostjo trditi, kakšen je njegov vpliv na divjad. »Med lovci vlada strah, da bo močno zmanjšal populacijo srnjadi, a vnaprej obsoditi neko vrsto zato, ker je nova, je dokaj neupravičeno,« pravi Potočnik, sicer tudi soavtor znanstvene monografije Evrazijski šakal, ki je izšla konec lanskega leta pri Lovski zvezi Slovenije.

V teh dneh se Potočnik ukvarja s spremljanjem potomke romunskega risa Goruja in slovenske risinje Teje. »Z genetskega vidika gre za izjemno dragoceno žival. Zelo pomembno je, da preživi in v populacijo naših risov vnese nove gene.« V sedemdesetih letih so namreč pri nas naselili tri pare risov, v izhodiščno populacijo pa nato ni prišla nobena druga žival, zaradi česar je prišlo do parjenja v sorodstvu, kar poveča možnost genetsko povezanih bolezni. Risji mladič, ki se v teh dneh osamosvaja, pa vnaša optimizem, da našega največjega predstavnika mačk čaka svetla prihodnost.