Kretnja tudi za koronavirus

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. april 2020 / 07:13

Kranjčanka Mojca Korenjak je tolmačka slovenskega znakovnega jezika, ki jo lahko spremljamo tudi ob prenosih tiskovnih konferenc o koronavirusu. Pomembno se ji zdi, da imajo gluhi sedaj končno možnost sproti dobiti ključne informacije iz prve roke, istočasno kot slišeči, kar doslej ni bila stalna praksa.

Med tremi tolmačkami slovenskega znakovnega jezika, ki se izmenjujejo na vladnih tiskovnih konferencah o koronavirusu, je tudi Gorenjka Mojca Korenjak iz Predoselj. Če so bili gluhi v preteklosti glede informiranja o pomembnih zadevah marsikdaj zapostavljeni, pa tokrat ni tako, zadovoljno ugotavlja Korenjakova. Kot je pojasnila, se je Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik takoj povezalo z nacionalno televizijo, da so tolmačenje iz osrednjega Dnevnika, pri katerem že vrsto let sodeluje tudi sama, razširili še na nekaj informativnih oddaj. Poleg tega so člani združenja naleteli še na posluh vladnega urada za komuniciranje, ki je prisotnost tolmača omogočil še na tiskovnih konferencah vlade. Tako so sedaj tudi gluhi sproti obveščeni o ključnih podatkih v zvezi s koronavirusom. »To se mi zdi zelo pozitivno in upam, da bo postalo standard. Odzivi gluhih so zelo dobri, veseli so, da dobijo informacije iz prve roke,« je poudarila in dodala, da je Slovenija tokrat lahko zgled marsikateri drugi evropski državi.

Velik in naporen izziv

Tolmačenje konferenc, ki so sprva potekale celo dvakrat dnevno, sedaj pa po potrebi, je za tolmačke velik in naporen izziv, na katerega se ne morejo kaj dosti pripraviti. Tudi same namreč vnaprej ne dobijo nobenih podatkov, pač pa jih prvič slišijo med nastopi govorcev. »Teme se ponavljajo, kljub temu pa moraš biti stoodstotno skoncentriran, da slediš besedilu in ga istočasno pretvoriš v drug jezik. Govorci so različni, nekateri so zelo hitri. Odgovornost je velika, saj konference potekajo v živo ter jih prenašajo na TV Slovenija in tudi na drugih televizijah. Vendar med tolmačenjem ne razmišljam o tem, pač pa imam v mislih samo, da moram podane informacije kvalitetno pretolmačiti, da bodo tudi gluhi obveščeni o pomembnih zadevah.«

Poleg tega, da so tolmačenja zahtevna, so včasih tudi zelo dolga. V takih primerih sta po besedah sogovornice običajno navzoča dva tolmača, ki se menjata na 15 do 20 minut. »Sedaj zaradi koronavirusa to ni možno, da so stiki čim bolj omejeni in da je v prostoru čim manj ljudi. Konference so bile na začetku dolge tudi devetdeset ali sto minut. Marsikdo me vpraša, ali me bolijo roke. To sicer ne, je pa težko toliko časa obdržati koncentracijo in stati na istem mestu. V ekstremnih razmerah je pač treba malo potrpeti.«

Tudi znakovni jezik se razvija in dopolnjuje z novimi besedami. »Gre za živ jezik, ima tudi narečja in sleng. Prihajajo nove besede, dogaja se podobno kot v slovenskem jeziku, ko mladi prevzemajo vedno več angleških izrazov ali kratic, v znakovnem jeziku pa posežejo po kakšni mednarodni kretnji.« Tako kot koronavirus se je tudi kretnja, s katero ga ponazorijo gluhim, hitro razširila po svetu. Prav tako je bilo treba v znakovni jezik vpeljati še nekatere druge izraze, povezane s to tematiko. Mojca kretnjo za koronavirus izvede tako, da levo roko stisne v pest, z desno pa zaokroži okrog, pri čemer prsti ponazarjajo izrastke virusa. »Znakovni jezik je zelo vizualen in veliko kretenj je posnemovalnih, tudi hranjenje npr. pokažeš z nakazanim držanjem žlice, ki jo poneseš proti ustom. So pa tudi določene zelo abstraktne kretnje. V primeru, da kretnja ne obstaja, je možno tudi črkovanje, kar pa je nehvaležno, saj vzame precej časa,« je pojasnila in dodala, da se morajo tolmači nenehno izobraževati. O novih kretnjah se posvetuje tudi z gluhimi, sicer pa standarde postavlja tudi skupina za razvoj znakovnega jezika pri zvezi društev gluhih in naglušnih.

Znakovni jezik jo spremlja od malega

Mojca je kot hči gluhih staršev znakovni jezik spoznala že zelo zgodaj. »Pri sporazumevanju s starši smo sicer uporabljali bolj domače, dogovorjene kretnje, pravega znakovnega jezika sem se naučila kasneje.« Poleg študija kulturologije je opravila še šolo za tolmače in je kot ena prvih v Sloveniji pridobila certifikat za tolmača. Danes jih je skupaj 56; slaba polovica se jih s tolmačenjem ukvarja profesionalno, Mojca od leta 2004. V teh letih je nabrala veliko izkušenj na zelo različnih področjih. Gluhi potrebujejo pomoč denimo pri opravkih na banki, pošti, v različnih institucijah, pri zdravniku, matere pa celo pri porodu in na roditeljskih sestankih ... Mojca tolmači tudi na sodišču, saj je tudi sodna tolmačka, na raznih izobraževanjih, seminarjih, uradnih sprejemih, mednarodnih konferencah, poleg tega pa sodeluje pri vključevanju znakovnega jezika v gledališke predstave.

Poseben izziv ji je predstavljalo tolmačenje v sklopu predsedovanja Slovenije EU leta 2008. Leto kasneje so na nacionalni televiziji vpeljali tolmačenje Dnevnika za tretji program, pri čemer se danes vključno z Mojco izmenjuje šest tolmačev. »Tolmačenje Dnevnika je bila nekakšna prelomnica, gre za drugačne, zahtevnejše zvrsti jezika – političnega in publicističnega. Informacije si sledijo zelo hitro, vključena so poročanja s terena. Vnaprej dobimo zelo malo teksta, oddaja poteka v živo, tako da nimaš možnosti popravka,« je še razložila.