Kejžar načrtoval vrnitev

Roman Kejžar, že dve desetletji slovenski rekorder v maratonu, se je spogledoval z vrnitvijo med profesionalne tekače, s katero je, kot pravi, želel dati spodbudo drugim in dvigniti slovenski maraton na višjo raven. Zastavil si je tri cilje: biti letos najboljši Slovenec na maratonih v Radencih in Ljubljani, prihodnje leto pa izboljšati najboljši rezultat na svetu med tekači, starimi 55 let. Vrnitve sedaj ne bo.

Zgornja Sorica – Roman Kejžar je že dvajset let slovenski rekorder v maratonu. Leta 2000 je v Torinu razdaljo, dolgo dobrih 42 kilometrov, pretekel v času 2:11,50. Profesionalno športno kariero je uradno sklenil na Ljubljanskem maratonu leta 2009, konec lanskega in še na začetku letošnjega leta pa se je spogledoval z vrnitvijo. Skoraj vse je bilo že dogovorjeno, a 54-letnika iz Zgornje Sorice na tekaških prireditvah v vlogi profesionalnega tekača za zdaj ne bomo videli.

Na pol se stvari ne bi lotil

»Ideja, da bi se za krajše obdobje vrnil nazaj v profesionalne tekaške vode, je prišla lani dva ali tri tedne po Ljubljanskem maratonu. Spodbudili so me predvsem slabi rezultati slovenskih tekačev. Ne bi se vrnil zato, da bi se sam sebi dokazoval, predvsem sem želel spodbuditi druge tekače, da bi kaj naredili v smeri boljših rezultatov, da bi slovenski maraton dvignili na višjo raven,« je pojasnil. Poleg tega si je zadal tudi tri osebne cilje: »Prvi je bil nastop na letošnjem maratonu v Radencih, kjer je bil cilj naslov državnega prvaka, drugi biti najboljši Slovenec na letošnjem Ljubljanskem maratonu, tretji pa je bil vezan na prihodnje leto. Želel sem teči na enem izmed velikih maratonov, to bi bil Berlin, Boston ali Chicago, in doseči doslej najboljši rezultat na svetu med tekači, starimi 55 let. Obstajajo namreč tablice, po katerih se od 18. leta naprej beležijo najboljši rezultati. Z njimi sem se spogledoval že pri petdesetem letu, a se nato tudi takrat nisem odločil. Teči bi moral okrog 2 uri in 21 minut. Prihodnje leto bi, če bi želel izboljšati najboljši čas med 55 let starimi, moral teči nekje med 2 urama in 23 minut in 2 urama in 25 minut. Za letos pa si časovnih ciljev nisem postavljal.«

Kot pravi, je imel podporo za vrnitev tudi doma v družini, dogovarjal se je celo že s potencialnim sponzorjem. »Vse skupaj se je odvijalo zelo optimistično. Res sem imel znova željo po vrhunskem treningu in tekmovanjih. Večinoma je bilo že dorečeno, ko pa je prišel čas dokončnega dogovora, se je izkazalo, da sredstev za celoten projekt ni dovolj. Odločil sem se, da zato vanj ne grem in misel po vrnitvi opustim. Nisem želel z glavo skozi zid. Morda sem nekje čutil, naj se tega ne lotim. V projekt bi šel le povsem profesionalno, ne polovično, kar pomeni odhod na višinske priprave ..., kar vse zahteva velik finančni vložek. Glede na trenutno situacijo lahko rečem, da se je vse skupaj dobro izteklo. Maraton v Radencih je že odpovedan, nič še ni jasnega, kaj bo s tekaškimi prireditvami v prihodnje. Tudi če bi se odločil za vrnitev, bi moral projekt prekiniti,« pravi Kejžar in dodaja, da je ta zgodba za zdaj zaključena: »Največji problem je zbrati dovolj sredstev. Zavedam se, da bi z vrhunskim treningom prišli tudi zelo težki trenutki, sploh pri mojih letih bi bilo treba zelo stisniti zobe. Če ni motiva, podpore od zadaj, se nima smisla podati v to. Čutim pa se še dovolj sposobnega, da bi mi vrnitev uspela.«

Po koncu kariere v trenerske vode

Roman Kejžar je sicer tekmovalno maratonu pomahal v slovo pred enajstimi leti. »Tistega leta sem tekmoval še na svetovnem prvenstvu v Berlinu. Omenjal sem, da bi končal kariero in potem je na pobudo organizatorjev Ljubljanskega maratona ta trenutek prišel prav v Ljubljani,« je dejal Kejžar, sicer prvi zmagovalec Ljubljanskega maratona. »Moja kariera je bila dolga dvajset let. Bil sem na treh olimpijskih igrah. Seveda odločitev za konec ni bila lahka. Sploh ko si še tekmovalno zraven, se težko sprijazniš, da se profesionalna zgodba zaključuje. Če sedaj pogledam nazaj, je bilo kar prav, da sem se takrat tako odločil. Spomini na mojo kariero so predvsem lepi, je pa vmes tudi kakšen bolj grenak,« pravi nekdanji maratonec, ki je tudi po koncu kariere ostal v tekaških vodah in je še vedno v dobri kondiciji. »Takoj po 'upokojitvi' mi je kar ustrezalo, da ni bilo več toliko treninga, sem pa vseeno ostal aktiven. Ni pa bilo več treningov kot prej, kar pomeni dvakrat na dan od ponedeljka do sobote in enkrat v nedeljo. To je bilo psihično res že kar naporno. Takoj sem se vključil v trenersko delo na Atletski zvezi Slovenije. Ustanovljena je bila maratonska ekipa in v dveh letih, do olimpijskih iger v Londonu, je bil narejen velik korak naprej. V Londonu sta tekla Primož Kobe in Žana Jereb, B-normo je imel Tone Kosmač, ki je nato na olimpijskih igrah nastopil štiri leta kasneje. Od leta 2012 sodelujem s slepim maratoncem Sandijem Novakom. To je povsem druga zgodba. Na začetku je bilo veliko vprašanj, kako bo, a je vse lepo steklo,« pojasnjuje.

Kot trener deluje v Zvezi za šport invalidov Slovenije – Slovenskem paralimpijskem komiteju, v projektu Razvoj kadrov za šport 2016–2022: »V sklopu tega projekta imam pogodbo še do maja letos. V teh letih mi je bil cilj ustvariti atletsko ekipo, kar mi je uspelo. Sodelujem s štirimi slepimi in slabovidnimi tekači. Zgodba je dobro zastavljena in upam, da jo bomo tudi po zaključku tega projekta nadaljevali. Ne želim samo narediti paraolimpijcev, želim, da v prihodnje domov prinesejo tudi kakšno medaljo.«

Vsak doma na svoji tekalni stezi

Tudi paraolimpijske igre, ki bi morale biti letos poleti, so prestavljene na prihodnje leto. Slepi gorenjski maratonec Sandi Novak je v Dubaju zanje odtekel normo. »Normo ima. Razmišljal je, da bi po Tokiu počasi zaključil profesionalno tekaško pot. Sedaj se bo podaljšala za eno leto. Vzdržujemo kondicijo. Konec leta, če bo možno, bomo šli na maraton v Valencio, da bi čas še izboljšal. V Dubaju je bil namreč bolan. To so letošnji cilji,« je še pojasnil Kejžar, ki s svojimi varovanci trenira tudi v tem času omejitve gibanja, in sicer na daljavo: »S slepim tekačem moraš biti prisoten, ga spremljati. Glede na to, da imajo skoraj vsi doma tekalno stezo, izvajamo treninge prek aplikacij. Spremljam jih na računalniku. Lahko sem za pisalno mizo s štoparico, če delamo daljše razdalje, pa sem tudi sam na stezi, smo povezani, lahko komuniciramo, hitreje mine, malo jih motiviram. Kljub vsemu lahko dobro izvedemo vse treninge.«