Le z odločnimi ukrepi nam bo uspelo

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Slovenija / sobota, 11. april 2020 / 06:49

Jelko Kacin, sicer veleposlanik na ministrstvu za zunanje zadeve, je po dogovoru s predsednikom vlade njen uradni govorec v času, ko se spopadamo s širjenjem koronavirusa in epidemijo. To je bila zato tudi osrednja tema pogovora, nastalega prejšnji teden.

Parlament je že potrdil prvi sveženj ukrepov, ki jih je vlada pripravila za gospodarstvo in prebivalstvo v času širjenja epidemije. Kaj sledi?

Prvi tako imenovani protikorona paket, ki ga je Državni zbor potrdil prejšnji teden, je vreden do tri milijarde evrov in ima več kot sto členov. Njegovo hitro sprejetje je bilo ključno, da omogoči pripravo izvedbenih aktov in hitro implementacijo. Hitrost pomoči je ključna za učinkovit odziv, ki ga bo epidemija COVID-19 imela na gospodarstvo in finančni sistem.

Ukrepi v paketu so na voljo za gašenje ključnih problemov, tako v gospodarstvu kot pri posameznikih v obdobju, ko smo se za tri mesece tako rekoč »zamrznili«, v tem času pa zagotovili pogoje za preživetje do trenutka, ko bomo preprečili širjenje virusa in premagali epidemijo ter spet postopoma zagnali gospodarstvo. Vlada je pripravila osnovni paket takoj, zato ni bilo dovolj časa za vse potrebno medresorsko usklajevanje. Zdaj, ko je ta potrjen, se je vlada lotila priprave drugega svežnja in bo ob tem predlagala tudi dopolnila za vse tiste dejavnosti ali posameznike, ki so bili v prvi fazi morda spregledani ali pa njihovi zelo konkretni gospodarski problemi ne dovolj ustrezno obravnavani. Pričakujemo, da do srede aprila dobimo še drugi sveženj, da ga potrdimo in uveljavimo do konca meseca.

Vlada pa je sprejela tudi več omejevalnih ukrepov, o katerih je bilo veliko polemike, ali niso bili zastavljeni preostro?

Vsak od posameznikov, ki bodo izgubili kakega od svojcev ali prijateljev v epidemij, bo trdil, da smo storili premalo, da smo ukrepe sprejeli prepozno, da bi z drugačnim ukrepanjem lahko rešili še koga. Povsem na mestu je, da se kar se da strogo in odločno, predvsem pa razumsko, ukrepov držimo. Poglejmo, kako visoko ceno za svojo drugačnost in prepočasno odzivnost na epidemijo plačujeta dve mediteranski državi, prva soseda Italija in Španija. V naši zgolj dvomilijonski državi nam je vsako človeško življenje dragoceno. Ko vidimo številke o okuženih, obolelih in umrlih ter pregrevanje zdravstvenih sistemov v teh državah, se moramo ozavestiti in se pripraviti v Sloveniji tako, da bi bili v primeru, da se nam zgodi kaj tako hudega, veliko bolj uspešni. Virus moramo zajeziti z ukrepi na individualni ravni: ne smemo se družiti, ne smemo okužiti svojih najbližjih, svojih znancev, doseči moramo, da novo okuženi ne bodo mogli okužiti nikogar več, le tako se bo začelo število na novo obolelih zmanjševati in bomo epidemijo premagali. Premagamo pa jo lahko samo na ta način, da preprečimo širjenje virusa na nove ljudi, da tiste, ki so zboleli, zdravimo, tudi najtežje, in na vsak način skušamo zmanjšati število žrtev. Na javnih površinah se ne zbiramo več, odlok spoštujemo, a v stanovanjih se obiski, praznovanja, zabave in celo pikniki še kar nadaljujejo.

Tisti, ki se vračajo iz bolnišnic, so ozdravljeni in tudi imuni. Ta proces bo zahteval tedne in mesece. Bolj ko bomo restriktivni na začetku, hitreje bomo zavrli naraščanje števila obolelih, hitreje se bomo lahko prilagodili spremembam in zaživeli »normalno«. Ocenjujem, da noben ukrep ni in ne sme biti preoster, če z njim rešimo vsaj eno življenje. Verjamem, da smo jih v Sloveniji rešili že veliko, kajti število okuženih, obolelih, tistih na intenzivni negi in umetnem predihavanju, je občutno nižje kot denimo v sosednji Italiji. To nas opogumlja, da dnevno ocenjujemo, ali je treba uvesti še kak ukrep. Trenutno so ukrepi v veliki meri namenjeni domovom starostnikov, ki so največja žarišča okužbe. Ukrepi so natančno odmerjeni, z občutkom za skrbi in strahove najranljivejših skupin. Ključno je, da pri ukrepih in komuniciranju stanja nikoli ne pozabimo na empatijo do tistih, ki so najbolj ogroženi, do tistih, ki zaradi ukrepov samoizolacije doživljajo stisko, ter tudi do njihovih svojcev. Zdaj ni čas za stigmatizacijo, temveč za solidarnost in sočutje.

Pomembno delo opravlja vlada tudi pri vračanju slovenskih državljanov iz tujine, kajne?

Zakon o zunanjih zadevah nam nalaga, da poskrbimo za vsakega Slovenca in smo mu dolžni pomagati. Pri vračanju Slovencev domov se trudimo na vso moč. Kolega Andrej Šter s svojo ekipo je opravil izjemno delo. Zdaj, ko tudi sam ostajam pozno v noč v Ljubljani in si ne morem več privoščiti in dovoliti, da bi vozil sam, imam voznika. Na poti v Ljubljano vsako jutro poberem Andreja, in tako imava srečo, da že med vožnjo opraviva, dorečeva vse, kar je treba čez dan dogovoriti in izpeljati. V svojih nastopih kot veleposlanik vedno posebno pozornost namenim aktivnostim MZZ, saj skupaj pomagamo Slovencem nazaj v domovino ali v službo čez kak mejni prehod na meji z Avstrijo, Italijo, Hrvaško in Madžarsko. Komunikacija je namenjena vsakemu, ki ga zanima, kako se vrniti domov. Prilagojena je ljudem, razumljiva in uporabna, da znajo izkoristiti vse možnosti, ko še zadnji dobesedno bežijo pred epidemijo, ki je v drugih državah še hujša kot pri nas. Gre za bitko s časom, za njihova življenja, zato so ljudje, ki zdaj prihajajo, vedno bolj obupani. In Andrej Šter jih zna potolažiti, organizirati, usmeriti in jim pomaga najti pot domov. Pri tem ima pomembno vlogo še en Kranjčan, dr. Brane Lučovnik, ki zagotavlja letalske prevoze.

V tem času je zelo pomembno obveščanje javnosti. Kako potekajo novinarske konference?

Mi se on-line vključujemo z neposrednim prenosom iz vladnega tiskovnega središča, ta teden pa tudi že iz Cankarjevega doma, kamor se stekajo tudi vprašanja novinarjev. Novinarji vseh medijskih hiš pa za ta namen uporabljajo studio TV Slovenija, kjer lahko spet on-line zastavljajo vprašanja govorcem v vladnem tiskovnem središču. Virus bi se lahko razširil tudi med nami, zato se striktno držimo ukrepov, držimo distanco, nosimo maske, razkužujemo si roke ves čas naših nastopov, z novinarji se neposredno ne srečujemo več. V tiskovnem središču imamo tisti, ki in ko nismo pred mikrofonom oz. kamero, ves čas masko na obrazu. Želeli smo zaščititi tudi novinarske ekipe, zlasti terenske ekipe televizij in radiev, da bi bili manj izpostavljeni. Tudi ne želimo več, da bi člani vlade in drugi gostovali v studiih televizij, ker nam to vzame vse preveč časa, ogroža varnost TV-ekip in gostov, zato so vse hiše organizirale, da se vklapljamo on-line, iz krajev, kjer delamo ali živimo (zlasti zvečer), snemalne ekipe so posebej opremljene, usposobljene in prav tako zavarovane z maskami in rokavicami. Te ukrepe, ki jih največkrat ne opazite, dosledno izvajamo in ob tem izpolnjujemo svoje poslanstvo, da medijem in javnosti v realnem času posredujemo informacije.

Kako se osebno varujete pred okužbo in kako ščitite svoje domače?

Na poti v službo in iz nje ves čas nosim masko. Skupaj s soprogo Andrejo sva se dogovorila za poseben protokol »razkuževanja« ob prihodu domov. Ko pridem domov, čevlje pustim že pred vrati hiše. Sledi oddajanje treh telefonov, tablice, torbe in ostalih osebnih stvari na razkuževanje soprogi. Medtem se povzpnem v zgornje nadstropje hiše, kjer svoja oblačila odložim ali na prezračevanje na zrak, kjer obleke počakajo vsaj tri dni, ali v pranje. Sledi tuširanje, Andreja razkuži še očala in uro, in šele ko vse to opravim, lahko pozdravim domače. Proces je enak vsak dan, ne morem si privoščiti, da bi v primeru, če bi slučajno nekdo okužil mene, sam okužil sodelavce ali svojce. S kolegi delamo cele dneve in proces razkuževanja, ki mi vzame vsaj dvajset minut, je postal del moje dnevne rutine.

Bi to stanje lahko primerjali z letom 1991, ko ste bili v času osamosvojitve kot minister za informiranje prav tako kot danes govorec vlade?

Časi takrat in danes so težko primerljivi: danes je veliko več potovanj po svetu, več spleta in vedenja o vsem, več je tudi nevarnosti prenašanja okužb, bistveno boljše so možnosti komuniciranja. Pred 29 leti smo imeli le eno TV, vlada sicer tudi že prve težke prenosne telefone, danes ima mobilni telefon in računalnik že vsak prebivalec Slovenije. A kljub temu da danes uporabljamo vse mogoče medije, še naletimo na ljudi, ki ne spremljajo dogajanja in ne sledijo priporočilom, pri tem pa se ne zavedajo, da so največja nevarnost sebi, drugim in vsemu prebivalstvu prav oni sami. Pred 29 leti je prežala nevarnost le z jugovzhoda, od enot JLA, danes pa je virus tu, med nami. Moramo ga izolirati in mu preprečiti, da preskoči s človeka na človeka. To zahteva znanje, zavedanje in motivacijo za vsakega ozaveščenega človeka in dnevno komuniciranje. Lahko pa vidimo tudi kako podobnost, predvsem nujo, da moramo nastopiti enotno. Epidemijo lahko premagamo le skupaj.