Usodno zaznamovana z umetnostjo

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. april 2020 / 11:12

»V življenju sem imela srečo, da delam tisto, čemur lahko poklonim ne samo pamet, ampak tudi srce. In imam pri tem podporo družine,« je v enem od zadnjih pogovorov za Gorenjski glas povedala Alenka Bole Vrabec, dramska igralka in prevajalka, strastna ljubiteljica umetnosti, ki se je za vedno poslovila zadnji petek v marcu, prav na svetovni dan gledališča, njene velike in vseživljenjske ljubezni.

»Energije imam toliko, da se počutim kot tisti ''lonček, kuhaj'' iz pravljice,« mi je zagotovila še manj kot teden dni pred smrtjo. Da bo uredila vse stare fotografije, je obljubila (predvsem sebi) in ob tem obujala spomine na potovanja, ki so jo v desetletjih pestrega življenja vodila na najrazličnejše konce sveta. Še lani poleti se je s snaho za štirinajst dni odpravila v špansko Andaluzijo in nato v Valencio, od koder je domov (spet) pritovorila celo goro knjig. Z navihanim nasmeškom se je potem doma zabavala ob misli na to, kako je uradnike na kontroli pred vkrcanjem na letalo nekako prepričala, da so njeno po šivih pokajočo potovalko na krov spustili z le rahlo dvignjeno obrvjo ... O, šarmantna je znala biti, nič zato, če je zakorakala globoko v deveto desetletje.

Alenka Bole Vrabec se je kot Alenčica Marija Bole januarja leta 1937 rodila v Kranju in njeno življenje nikoli, zares nikoli ni bilo enolično. Stvari je vedno rada delala po svoje in njena družina, oče Zorko, mama Ludovika in sestra Snežna, kasneje pa mož Marjan Vrabec ter sinova Iztok in Klemen, ji je pri tem velikodušno puščala dovolj svobode ... Kadar ne, si jo je pa odločno izborila.

Otroštvo in mladost je preživela v Kranju, v družini svetovljanskih načel in širokih obzorij. Oče je kot komercialist in direktor trgovskega tekstilnega podjetja veliko potoval in pogosto s seboj vzel svojo najstarejšo hčer. Tudi mama je bila izobražena, kot računovodkinja je bila zaposlena v podjetju Merkur, družina pa je bila v tesnih stikih tudi z njenimi sorodniki na Dunaju.

Počitnice, ve povedati njen bratranec Primož Bole iz Radovljice, so otroci iz velike Boletove družine pogosto preživljali skupaj. »Moj oče Vilko in njen oče Zorko sta bila brata, rojena v družini Ivana Boleta z Brezij. Ivan je bil tamkajšnji organist, ki je na Brezje prišel – in se poročil z domačinko Marjeto Kleindienst – potem ko je na prelomu prejšnjega stoletja zaključil šolo za organiste v Ljubljani. Doma je bil sicer s Krasa.«

Boletovi na Brezjah so bili velika družina z osmimi otroki, sedmimi sinovi in eno hčerjo. »Ob mojem in Alenkinem očetu so bili to še Slavko, Tone, Rudi, Janez in Vlado ter sestra Mara.« Janeza Boleta slovenska in širša glasbena javnost pozna kot vrhunskega zborovodjo, Slavko pa je bil skupaj s soprogo Ano pred drugo svetovno vojno ustanovitelj in lastnik nekdanjega znanega tekstilnega podjetja Sukno Zapuže. Toneta Boleta se bodo starejši zagotovo spomnili kot tistega gospoda, ki je ure in ure stal na Črnivcu ob nekdanji regionalni cesti mimo Brezij in opazoval promet.

Zaljubljena v knjige

Alenka je bila od najbolj zgodnjih let zaljubljena v knjige. Kot ve povedati direktorica radovljiške knjižnice Božena Kolman Finžgar, sta s soprogom Marjanom, prav tako predanim bralcem in zbirateljem knjig (na policah njunega doma v četrtem nadstropju bloka v Radovljici so med drugim prav vse izdaje Prešernovih Poezij) vse do tistega petka, 13. marca, ko so morali zaradi epidemije tudi pri njih zapreti vrata, čisto vsak dan prišla v knjižnico. Pobrskala sta med novimi knjigami, prelistala revije, v priljubljeni čajni sobi popila skodelico čaja ali dve ...

Druga dnevna soba

Knjižnica je bila zagotovo vse življenje njen drugi dom. Bila je njena druga dnevna soba, v kateri je čez dan listala po knjigah, ob večerih pa namesto posedanja pred televizijo sodelovala na literarnih večerih. Enako zvesto in navdušeno, če je bila avtorica in ustvarjalka in ko sta s soprogom sedela med občinstvom. Knjižnica je bila tudi njena druga pisarna. S sodobno tehnologijo načeloma ni imela nobenih težav, se ji je pa včasih odločno uprl domači računalnik. »Vse imam v glavi, samo še v knjižnico grem napisat ...« je po telefonu sporočila včasih, ko se je nevarno hitro bližal rok za oddajo članka. In da, enkrat na leto je bila knjižnica malo tudi njena spalnica. Kako rada se je pridružila mladim, ki so vsako leto v začetku aprila v spomin na legendarnega Hansa Christiana Andersena noč preživeli med knjižnimi policami!

Prevodi kot ljubimci

Glede na to, da je imela velik del sorodnikov na Dunaju, kjer je njena mama preživela otroštvo in zato tekoče govorila nemško, je bilo nekako naravno, da si je pot v nove svetove utirala tudi z raziskovanjem po literaturi v tujih jezikih. Najprej nemškem, seveda, po spletu naključij pa je med počitnicami pri znancih v Aachnu med obiskom tamkajšnjega kina odkrila še španščino. Očarali so jo igralci in jezik, domov je prišla s špansko slovnico, pregledom književnosti in štirimi Langenscheidtovimi vinilkami. »Da dobiš v uho izgovarjavo,« je povedala v enem od intervjujev … Tako se je začelo.

V prevajalski poklic jo je uvedla takratna urednica pri Mladinski knjigi Kristina Brenk. »Moja prevajalska babica,« ji je pravila. Prav ona jo je nekoč povprašala, ali bi hotela prevesti zgodbo Karla Brucknerja, avstrijskega pisatelja, o deklici Sadako, ki je umrla za posledicami sevanja nekaj let zatem, ko je atomska bomba padla na Hirošimo. Leta 1963 je vzela v roke svoj prvi natisnjeni prevod in bila kar ponosna nase, je povedala 55 let po tem.

Španščine se je lotila le nekaj let pozneje. Začela je kar s kultnim Márquezovim romanom Sto let samote; pol stoletja kasneje je pred dvema letoma izšel njen posodobljeni prevod. »Urednik mi ga je v delo ponudil, ko sem bila noseča. Pristala sem, ker se mi je zdelo, da imam pred sabo dolge počitnice. Zdaj vem, da sem ga bržda dobila zato, ker se ga nihče drug ni hotel lotiti,« je še novembra povedala na literarnem večeru Pridobljeno s prevodom, na katerem so se v radovljiški knjižnici, kje drugje pa, o Gabrielu Garcíi Márquezu pogovarjale njegove slovenske prevajalke, ob Alenki Bole Vrabec še Vesna Velkovrh Bukilica in Veronika Rot. Po Márquezu se je – zelo uspešno – lotila številnih drugih, med njimi so še trije Nobelovci: Angel Asturias, José Saramago in Camilo José Cela.

»Zame so prevodi bolj ljubimci kot otroci«, je na vprašanje o tem, kateri prevod oziroma avtor ji je najbolj pri srcu, povedala v enem od najinih pogovorov. »Če je knjiga res vredna, prevajaš s strastjo in se nenehno sprašuješ, ali si v sozvočju z avtorjem, ali boš prostranstvo njegovega duha zaobjel v celoti, izluščil v pravi luči njegovo sporočilo, jezikovne finese in čar, ki ga mora bralec občutiti. Če se prevajanja lotiš s strastjo, te delo tako prevzame, da pozabiš na čas, ki pa tako in tako vedno priganja. Nimam fotografskega spomina, prizore pa vidim kot slikovite diapozitive, ki podžgejo splete besed in misli z barvitostjo, jaz pa diham skupaj z avtorjem. Če bi si izbrala le enega, bi bil to zagotovo García Márquez zaradi svoje vulkanske moči pripovedovanja, ki je v romanu Sto let samote ujel ne le življenje družine Buendía, ampak mogočno fresko Južne Amerike.«

Rojena za gledališče

Vzporedno s knjigami je življenje Alenke Bole Vrabec usodno zaznamovalo tudi gledališče. Že za svoj prvi večji projekt na Akademiji za gledališko umetnost je za vlogo Klitajmnestre v Muhah Jeana-Paula Sartra prejela akademijsko Prešernovo nagrado. Prvo zaposlitev je dobila v Mladinskem gledališču v Ljubljani. Po preselitvi v Radovljico je bila v začetku sedemdesetih zaposlena kot dramaturginja v uredništvu radijskih iger Radia Ljubljana, v osemdesetih kot strokovna sodelavka za gledališko dejavnost na ZKO Kranj, v devetdesetih je bila direktorica in umetniška vodja Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah, zadnjih pet let do upokojitve leta 2005 pa direktorica Linhartove dvorane Radovljica. V okviru KUD Radovljica je ustanovila Linhartov oder, ki se je s komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi prvič predstavil v letu 1977. Z Linhartovim odrom je ustvarila številne predstave, literarne večere, kulturne dogodke, občinske proslave ... Dolga leta je nepozabne predstave uprizarjala tudi na gradu Kamen in na Pustem gradu. Bila je predsednica Združenja gledaliških in lutkovnih skupin Gorenjske, selektorica Festivala gorenjskih komedijantov, selektorica festivala Čufarjevi dnevi in vse do konca članica strokovnega sveta Prešernovega gledališča v Kranju ... »Gledališče je zame posvečen prostor,« je še januarja povedala kolegu Igorju Kavčiču v pogovoru pred petdesetim Tednom slovenske drame, na katerem je vedno videla vse predstave; v ta namen se je vsako pomlad za teden dni iz Radovljice preselila k sestri, kasneje pa k sinu v Kranj.

Čas za delo, ne za počitek

Po upokojitvi je njeno življenje dobilo nov zagon. Še bolj se je posvetila delu z domačo gledališko skupino, radovljiškim Linhartovim odrom, s katerim je ustvarila številne predstave, literarne večere, kulturne dogodke ... Z radovljiškim turističnim društvom, katerega predsednica je bila zadnja leta, se je udeleževala srečanj srednjeveških mest; v domačem mestu je z društvom vsako leto pripravljala srečanje mest na Venerini poti, lani so gostili Prangeriado, še konec letošnjega februarja je kot strašni peklenšček skozi Radovljico vodila tisočglavi pustni sprevod ... »Alenkina ustvarjalna energija, ideje in njeno svetovljanstvo, ki so bogatili naše kulturno dogajanje, so brez primere. Bila je naša žlahtna meščanka in velika prijateljica,« je o njej povedal župan Ciril Globočnik.

Za svoj sedemdeseti rojstni dan je v vlogi babice z lutkami nastopila v predstavi Berte Bojetu Osama. Dve leti za tem sta z Miro Bolte prvič navdušili v Partljičevi komediji Čaj za dve, predstava Gledališča Toneta Čufarja je pod pod režijsko taktirko Iztoka Valiča postal prava uspešnica, doživela 26 ponovitev ter pobirala nagrade in številna odobravanja. Alenka je v njej več kot prepričljivo uprizorila lik upokojene gledališke igralke, ki jesen življenja preživlja v domu za ostarele. Lani je v vlogi režiserke strokovno javnost in občinstvo navdušila s predstavo Rozine rozinice, za letošnjo sezono pa ji je ostalo še toliko načrtov, osnutkov, na pol napisanih scenarijev, nedokončanih besedil ...

Mizica, pogrni se

Še za enega zadnjih petkov v marcu je oddala priljubljeno kolumno Mizica, pogrni se, v kateri je za bralce Gorenjskega glasa iskrivo prepletala svojo strast do umetnosti, potovanj in kulinarike. Bila je namreč tudi strastna kuharica in zbiralka receptov. Na potovanjih si je vedno zapisovala recepte za jedi, ki so ji pogodu, potem pa doma kuhala, kuhala ... Največkrat za domače in prijatelje. Pred desetletjem je svoje popotniške recepte objavila v knjigi z naslovom Kaj je v loncih. Fotografije za knjigo so delo Alenkinega gledališkega kolega Klemena Klemenca. Tudi o tem, kako so nastajale v njeni domači kuhinji, bi se dalo napisati zanimivo knjigo, sta povedala takrat. »Se je zgodilo, da smo solato že pojedli, ko smo ugotovili, da fotografije niso dovolj dobre …«

Zadovoljna z bilanco življenja

Strastna ljubezen do umetnosti in neizmerna energija je nista zapustili vse do zadnjih dni. »V življenju sem imela srečo, da delam tisto, čemur lahko poklonim ne samo pamet, ampak tudi srce. In imam pri tem podporo družine,« je povedala v enem od zadnjih pogovorov za Gorenjski glas. V jeseniškem Gledališču Toneta Čufarja pa so ob njenem slovesu zapisali tole njeno misel, objavljeno v eni od slovenskih revij pred časom: »Navsezadnje sem zadovoljna z bilanco svojega življenja. Morda bi kdaj kaj spremenila, ampak človek ima načrte do tistega hipa, ko stopi onkraj. Če jih ima, je tudi ta prehod lažji.« Njeni gledališki prijatelji in vsi, ki smo jo poznali, z njimi, verjamemo, da je bilo res tako.