V Prekmurju je luštno

Kako ne, saj smo spoznali urejene kraje, prijazne ljudi in dobre jedi ter zanimive običaje.

Takoj ko smo prečkali reko Muro prek najdaljšega mostu v Sloveniji, smo zavili desno proti Beltincem in naprej po stari cesti proti Lendavi. Najprej smo se ustavili v Odrancih. Na začetku lepo urejenega naselja so vaščani zgradili zanimivo cerkev Svete trojice. Za cerkev, ki ima osmerokoten tloris, je načrte zrisal Plečnikov učenec Janez Valentinčič. Gradbena dela je vodil župnik Lojze Kozar, sicer velik ljubitelj glasbe, pisatelj, ljudski godec, navdušen kolesar in vsestranski kulturni delavec. V cerkvi, ki jo krasijo freske akademskega slikarja Staneta Kregarja, smo tudi zapeli.

Potem smo se odpeljali v Malo Polano, kjer smo si ogledali zadrugo Pomelaj. Pred leti je občina kupila opustošeno domačijo z željo, da na njej začnejo turistično dejavnost. Gospa Dragica nam je povedala, kako je zadruga organizirana in kako tržijo svoje izdelke. Razložila nam je tudi, da je pomelaj sicer kmet, ki nese moko v mlin. Izvedeli smo, da se v zadrugi trudijo gojiti avtohtono vrsto prekmurske koruze trdinke in na močvirnem predelu sadijo vrbje za šibe. Koruzno ličje, ki ga imenujejo bilje, in šibje, ki ima glede na čas rezanja in obdelave veliko različnih odtenkov, spreminjajo v različne uporabne predmete. Gospe Mariji sta nam pokazali, kako so včasih iz šibja pletli košare in kako iz ličkanja spletejo cekar. Sledila je še degustacija domačih jedi in peciva.

Nato smo se odpeljali v Veliko Polano in se sprehodili skozi središče naselja. Ogledali smo si park štorkelj in rojstno hišo Miška Kranjca. V Domu starejših Danijela Halasa so nam pripravili okusen prekmurski bograč in ob kavi zapeli nekaj prekmurskih pesmi.

Po kosilu smo odšli še v Renkovce in si ogledali nasade paradižnika podjetja Lušt. Da ne bi okužili paradižnika, so nam razdelili zaščitne obleke in nas obuli v plastične vrečke. V povsem prenovljenem rastlinjaku, ki je namenjen samo za oglede, nam je »Luštna« vodička Nika povedala veliko skrivnosti gojenja paradižnika. Naravnost osupljivi pa so podatki o velikosti Luštovih rastlinjakov. Nasadi so namreč veliki za 18 nogometnih igrišč, v njih je okrog 320 tisoč sadik paradižnika, ki bi postavljene v vrsto dosegle petdeset kilometrov.

Deset tednov stare sadike zasadijo v sredini januarja v naravno mešanico šote in kokosovih vlaken. V rastlinjaku sadike rastejo 11 mesecev in zrastejo od devet do enajst metrov. Zaradi konstantne temperature in vlage lahko torej skoraj ves ta čas iz nje pridobivajo paradižnik. Za ogrevanje v rastlinjakih uporabljajo geotermalno vodo iz bližnje vrtine.

Paradižnike oprašuje 120 tisoč aktivnih čmrljev, ki tedensko oprašijo dobrih 1,5 milijona cvetov. Čmrlje – in ne na primer čebele ali ose – uporabljajo zato, ker imajo daljše rilce od čebel in zaradi tega lažje dostopajo do plodovnice. Čmrlji imajo tudi daljšo življenjsko dobo od čebel.

Po ogledu smo lahko paradižnik tudi pokusili, nekaj pa so nam ga prijazni gostitelji tudi podarili. In ni lepšega za Gorenjca, kot če mu kdo kaj podari. Tako smo se zadovoljni vračali domov z željo, da se v te kraje še vrnemo.