Svet ekranov

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 1. april 2020 / 13:22

Sploh ne morem verjeti, kako hitro smo se privadili dela od doma – preko računalnikov, video konferenc, telefonov, skratka preko vseh mogočih ekranov.

Pred dogodkom karantene sem se vsej elektronski opremi precej zavestno izogibala. Pogosto sem jo imenovala navlaka, danes pa brez nje ne bi funkcionirali tako, kot je treba. Za svoje zasebno življenje socialnih omrežij nisem želela, za potrebe službe smo uporabljali službena socialna in družabna omrežja. Sedaj sem vse to vnesla v svoj vsakdanjik, da lahko komuniciram z dijaki. Ko sem pri treh domačih študentih opazila, da fakultete vsa predavanja izvajajo preko video ur, sem se tudi sama polotila tega čuda. Tako sem drugi teden šole od doma tudi sama že vse ure izvedla preko video konferenc. Počutim se kot računalniški fenomen. V resnici so me vsega naučili moji otroci. Prav zanimivo je, kako vsa ta znanja in veščine prehajajo iz mlajših na starejše, vsi vse v trenutku znajo in sedaj znam tudi jaz, ker sem v to prisiljena. Dijaki so navdušeni. Prisotnost pri pouku je velika, izjemna. Redko kdo manjka. Če je bilo to vsaj pri nekaterih pogost pojav, se sedaj vsi trudijo uskladiti ure in datume tako, da vsi dijaki sodelujejo. Vsi so pripravljeni delati. Celo več, študenti in dijaki povedo, da imajo ob takem načinu pouka večjo koncentracijo kot na predavanjih na fakultetah ali v učilnicah. Ni motečih elementov, ura je bolj skoncentrirana, predela se več snovi. Domače okolje ljudi sprosti, več spimo, kar je pozitivno, v trenutku je odgovornost vseh večja. Seveda pogrešamo stike, nenadomestljivi so. In pouk je tudi druženje, socializacija. Prepričana sem, da bomo iz vsega skupaj potegnili tudi kaj dobrega. Nekateri izvajajo pouk tako, da imajo ure in predavanja v živo, drugi se posnamejo in tako dijaki ali študenti lahko poslušajo posnetek večkrat, ga zavrtijo nazaj, ustavijo, ko česa ne razumejo. Naš Matej se šola za enak poklic, kot ga opravljam sama (jabolko in drevo ostaneta precej blizu …). Tako sem z njim poslušala predavanje o migracijah. Vsemu sem lahko sledila, z vsem sem se strinjala in ugotovila, da sem sama s svojimi urami povsem aktualna in sem v času in s časom, tako kot na fakulteti. Potem smo zvečer pogledali še en dokumentarni film (Slovenec po izbiri – govori o študentih, ki so v času neuvrščenih prišli v Slovenijo študirat in so tukaj ostali). Tako smo zaokrožili predavanja še z ogledom filma, kar je predlagal tudi profesor na fakulteti.

Tudi moji dijaki imajo sedaj nalogo pogledati več filmov in oddaj, ki se navezujejo na snov. Spodbujam jih, naj to naredijo morda v družinskem krogu. Starši bodo o tematiki gotovo znali povedati kakšno svojo izkušnjo in tako je učenje še bolj izkustveno. Mine večer, naredili smo nekaj prijetnega, tudi koristnega. Učenje postane tudi življenjsko. Znanje za življenje, to pa je že ves čas moj stalni moto poučevanja …