Sama za vse

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. marec 2020 / 08:32

Rezi, ki ne sodi v noben predal, 2. del

Rezi je imela dva majhna otroka, zagrenjene in nesrečne starše, tri brate, ki so živeli bogvedi kje. Jokala je tudi za četrtim, ki je izginil in se ni javljal. Še sreča, da je vztrajala, da je oče prepisal kmetijo nanjo! Ker če je ne bi, bi jo bratje, ki so se po njegovi smrti znašli na pragu, oskubli do kosti!

»Predstavljate si to prekleto življenje, ki smo ga živeli!« je vzkliknila Rezi in prekladala nakvačkan prtiček iz ene roke v drugo. »Vsi nesrečni – jaz, ker me je mož pustil in prevaral, oče, ker si ni hotel priznati, da je naredil napako pri sinovih, in mama, uboga in vdana ženička, ki je menila, da se bo z molitvijo vse uredilo. Pa se ni. Najprej je zaradi kapi umrl oče, čez tri leta je ob obiranju češenj še mama padla z lestve. In ker ni hotela k zdravniku, ji je krvni strdek zamašil žilo. Umrla je sama samcata enkrat sredi noči. Najbolj žalostno pa je bilo, da ni poiskala pomoči zato, ker kot revni kmetje nismo bili zavarovani. Denarja pa nismo imeli …

Kakšen dan mi je bilo tako hudo, da sem mislila, da se mi bo zmešalo! Sedaj pa vam bom povedala nekaj, kar bi sicer najraje zamolčala: ko je bilo najtežje, so mi pod večer, v zavetju teme, trkali na vrata vaški poročeni kurbirji, prepričani, da sem tako ''potrebna'', da komaj čakam, da se uležejo name. Na bruhanje mi je šlo, saj sem jih poznala in sem vedela, kako svetniško se sicer obnašajo. Niti pomisliti ne smem, kako so morale trpeti njihove žene, če so možje hodili okoli drugih žensk.

Je pa nekaj res: v najtežjih trenutkih sem malo pozabila na vero in na Boga. Zdelo se mi je, da me usoda preveč tepe, da je Bog pozabil name. Le otroka sta obiskovala verouk, pa k maši sta hodila, jaz pa ne. Nisem mogla.

Potem so me začeli izsiljevati še bratje zaradi dediščine. Tisti moji dragi in ljubi bratje, zaradi katerih sem prejokala marsikatero noč, ker je oče grdo ravnal z njimi. Eden mi je celo grozil, da me bo ubil, nemarnež! Pa ga je pijača pokopala, preden je izpolnil obljubljeno. Z drugima dvema sem se pogodila za parceli, a sta jih že vnaprej zapila, tako da je zemljišče prišlo v tuje roke.

Še sreča, da sta bila sinova pridna v šoli in da sta mi doma rada pomagala. Vsako jutro, preden sta sedla na šolski avtobus, smo šli v hlev. Moram ju res pohvaliti, vse do danes se mi nista nikoli izneverila. Niti takrat ne, ko sem jima naredila sramoto.

To pa je bilo takole: Okoli mene se je začel sukati Lovro, ki ni bil iz naše vasi. Imel pa je traktor, večkrat mi priskočil na pomoč, pa nič ni zahteval v zameno. Seveda sem mu s časom vedno bolj zaupala, zdelo se mi je, da ga žene nesebičnost in skrb za takšne reve, kakršna sem bila. A meso je bilo šibkejše, kot sem mislila. Marsikatero dopoldne, ko sta bila fanta v šoli, sva preživela na peči, kjer se je dogajalo vse sorte, dokler nisem zanosila. Potem ni bilo več ne Lovra in ne traktorja. Pa ni bil poročen, le tako hudo mamo je imel. Ko je izvedela, da sem noseča, ga je po glavi natepla s pokrovko, da je revež ves krvav pritekel do prvega soseda po pomoč. V svoji preprostosti in naivnosti mu je tudi povedal, zakaj se ga je mama lotila.

Potem je začel prihajati ob nedeljah, ko sta bila moja fanta in njegova mama pri maši. A sva imela bolj malo priložnosti za tiste reči, saj je bila hčerka, ki se je rodila konec avgusta, precej jokave sorte. A jo je imel rad, to moram reči. Rad ji je pel narodne pesmi in jo nosil štuporamo.

Obljubil mi je, da se bo preselil k meni tisti trenutek, ko bo mama umrla. Jaz, trapa neumna, sem začela verjeti in po tihem sem celo molila, da bi se to zgodilo čim prej. Pa se žal ni. Hudobnica je dočakala visoko starost, preživela je celo lastnega sina!

Fanta sta odraščala, starejši se je vpisal na kmetijsko šolo v Novo mesto, mlajši, ki je bil precej pameten, pa se je odločil, da bo študiral medicino. Laura je bila šolarka, polna energije, in rada je tekala za fanti. Nisem ji zamerila, saj je bila doma pridna gospodinja.

Študij ni bil poceni, prodala sem najprej prvo, nato še drugo in tretjo parcelo. Srce se mi je trgalo, ko so na našem začele rasti hiše ... A kaj sem hotela? Otroci so mi pomenili vse! Naj povem, da sem bila na papirju še zmeraj poročena z Jožijem. Dokler je bil še živ, se je veselo zadolževal po Ljubljani, k meni pa so potem hodili upniki. Še dobro, da je sosedov fant študiral pravo. Veliko mi je pomagal, da sem se te pokore za vse večne čase rešila!

Ko se danes spominjam tistih let, ne morem doumeti, kako je bilo mogoče, da sem jih sploh preživela. Drži, da sem pazila na vsak dinar, varčevala, da bolj nisem mogla. Nosila sem mamine obleke, čevlje. Spodnjega perila sem imela komaj kaj. Kljub vsemu mi je leta 1975 uspelo, da sem naredila kopalnico in v hišo napeljala radiatorje. Zadnjica mi po tistem ni nikoli več zmrzovala, ko sem sedla na straniščno školjko!

Potem nas je že drugič zapored obiskal brat Lojzi iz Avstralije. Tokrat je prišel skupaj z ženo, lepotico poljskega rodu, ki pa je znala odlično slovensko. A sta prinesla žalostno novico: nista mogla imeti otrok. ''Kaj, če bi vzela s seboj Lauro? Vse ji bova nudila, kar bo želela, pa še šolanje ji bova omogočila!'' sta se mi dobrikala, dokler nisem popustila. Laura, živahna in neugnana, kot je bila, je vriskala od veselja, saj je bila prepričana, da se podaja novim pustolovščinam naproti. O, kako mi je krvavelo srce, ko je ni bilo več! Zavedela sem se, da sem naredila največjo napako v življenju. Tudi sinovoma ni bilo prav, da sem ji dovolila oditi. Nekako sta mi dala vedeti, da sem jo prodala, kar me je še najbolj bolelo.

Leta 1996 so mi poslali letalsko vozovnico. Po dolgih letih si bova s hčerko prvič padli v objem. Nisem mogla verjeti! Do Münchna me je peljal najmlajši sin, od tam naprej pa sem se do Melbourna peljala z letalom. Bilo je več kot vznemirljivo, pa tako prijazno stevardeso smo imeli!

Hčerke nisem prepoznala. Kako bi jo? V objem mi je poletela mlada dama s kar obilnim trebuščkom. Od sreče sem zajokala, ko mi je rekla, da je želela, da sem zraven nje, ko bo rodila. Brat Lojzi je bil zelo postaran, mučile so ga številne bolezni. Šele ko mi je na samem zaupal, da ga drži pri življenju zgolj očetovska ljubezen do moje hčere, sem mu odpustila, da jo je odpeljal s seboj. Z ženo sta mi odstopila svojo spalnico, kar se mi je zdela posebna čast.

Sicer sta imela oba sinova že otroke, a takšnega čudeža, kot sem ga doživela pri rojstvu hčerkinega prvorojenca, nisem doživela nikoli prej. Njen mož Gabriel mi ga je položil v naročje nekaj minut po rojstvu, ko otroče sploh še ni bilo očedeno. Vsi smo jokali od sreče.

Kasneje sem jih še večkrat obiskala, oni pa mene. Med otroki so se spletle trdne vezi, kar mi je v veliko veselje. Večkrat sem jim v šali zagrozila, naj se me pazijo, če se bodo prepirali, kajti v tem primeru jih bom še z onega sveta hodila strašit! Ja, sedaj sem pa v domu, da ima lahko prvi vnuk doma mir. Stari in mladi pač ne sodijo skupaj!«

(Konec)