Slovenka in avstralska neskončnost s kolesa (1)

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Izleti GG / torek, 24. marec 2020 / 23:27

Bernarda Jurič šteje 46 let in je diplomirala iz gradbeništva ter magistrirala iz tehniškega varstva okolja. Po rodu je Štajerka, Ptujčanka, ki je zaposlena v Ljubljani, a danes živi v vasi Pleterje v občini Kidričevo. Privrženost etičnemu odnosu do okolja strastno in čustveno prenaša na svoje športne in rekreativne dejavnosti. Posveča se vztrajnostnemu kolesarjenju, kjer spada med najboljše na svetu, smučarskemu teku, trekingu in turnemu smučanju. Je avanturistka, ki je na tekaških smučeh na devetsto kilometrov dolgem teku prečkala Finsko in na cilju skočila v ledeni Atlantik. »In sicer 69 stopinj severno od Kuusama do Arktičnega oceana, s kopanjem v njem. Glede na temperaturo okolice mi je bilo prav prijetno toplo – temperatura vode je bila dve stopinji, zraka pa 15 pod ničlo,« se pošali Bernarda.

Pred dvema letoma je Bernarda v Avstraliji v dveh mesecih zarisala dve kolesarski sledi s cestnim kolesom: v 27 dneh je spomladi prevozila 5500 kilometrov dolgo pot Indian Pacific Wheel Ride IPWR: od Pertha na zahodni, do Sydneyja na vzhodni obali Avstralije. »Od tega sem en dan počivala in en dan popravljala kolo zaradi nesreče,« pove. Jeseni pa se je podala že na novo dogodivščino, na kateri je v 34 dneh prekolesarila Terra Australis Bike Epic TABE oziroma 6200 kilometrov dolgo pot od Cape Yorka do Wilsons Proma, pri čemer je več kot šestdeset odstotkov poti izven običajnih cest oziroma »off road«.

Bernarda Jurič je prva na svetu, ki ji je uspelo prevoziti obe poti brez spremljevalne ekipe – v nič kaj prijaznih razmerah. Lani je zaključila tudi eno najtežjih dirk MTB – bikepacking, Race to the Rock RTR, ravno tako v Avstraliji, na kateri je z zlomljenim rebrom v ekstremnih razmerah na sedežu gorskega kolesa prevozila 2696 kilometrov.

Decembra lani je v samozaložbi izšla Bernardina knjiga 12.000 kilometrov greha s pomenljivim podnaslovom Čista jeba, predstavila pa jo je tudi na Gorenjskem. V uvodnem nagovoru je v njej Venčeslav Japelj zapisal, da je Štajerka trmasto sledila svojemu hrepenenju in prekolesarila obe progi, ju preživela ter na cilju v čeveljcih z visoko peto zaplesala polko na glasbo Avsenikov. In da gre za zapis, ki je srčen, naturalističen, brez olepševanj, iz katerega dihata življenje in norost, katerih ambasadorka je Bernarda Jurič.

(Se nadaljuje)