O kaznovanju v šoli – 6. del

Za boljšo šolo (65)

Kadar šola izčrpa vse proaktivne in preventivne vzgojne dejavnosti ter v šolskih pravilih predvidene vzgojne ukrepe in ne doseže spremembe otrokovega vedenja, je treba seči po najstrožjih ukrepih oziroma kaznih. Rekli smo, da mora šola, razrednik ali učitelji, voditi evidenco izrečenih vzgojnih ukrepov, da se učencu lahko izreče vzgojni opomin, kar je v obstoječem sistemu najstrožja kazen. Vzgojni opomin se torej učencu lahko izreče šele, ko vzgojne dejavnosti in vzgojni ukrepi ob predhodnih kršitvah niso dosegli svojega namena.

V nekaterih šolah vzgojni opomin izrečejo takoj, ko npr. učenec naredi enega najtežjih prekrškov, kot je fizični napad na učenca ali učitelja. Sicer pa morajo biti pred izrekom opomina vsi predhodni ukrepi evidentirani, zapisani in opisani in na ta način dokazljivi, saj se starši na vzgojni opomin lahko pritožijo.

Vzgojni opomin izreče učiteljski zbor. Pisni obrazložen predlog za izrek vzgojnega opomina pripravi razrednik. Seveda lahko vzgojni opomin predlaga posamezni učitelj, vendar ga mora pisno utemeljiti in ga najprej izročiti razredniku. Razrednik je po zakonu dolžan preveriti, ali je učenec v resnici kršil šolska pravila in katere vzgojne dejavnosti in ukrepi so bili že izvedeni, da bi neprimerno vedenje odpravili. Nato mora razrednik opraviti razgovor z učencem in njegovimi starši. Če se starši ne udeležijo razgovora, ima učenec pravico do zagovornika katerega izmed strokovnih delavcev šole, ki bo zastopal njegove interese. Če razrednik oceni, da ni razlogov za izrek vzgojnega opomina, s tem seznani učiteljski zbor.

Takšnim neprijetnim zapletom se uspešno izognemo tako, da se učitelji posameznega oddelka čim pogosteje pogovarjajo o vzgojnih razmerah med učenci, jih sproti razrešujejo in sodelujejo pri ukrepanju. Šole, ki vzgojno problematiko učencev rešujejo v dogovoru s starši, običajno nimajo težav s pritožbami na vzgojne opomine, saj imajo starši tudi doma z otrokom velike vedenjske težave. Kjer ni sodelovanja s starši, pa prevladujejo pravni postopki, pritožbe in odvetniki. Povedali smo že, da učenec v posameznem šolskem letu lahko prejme največ tri vzgojne opomine in da ti naslednje leto ne veljajo več.

Šola pripravi za učenca, ki mu je bil izrečen vzgojni opomin, individualizirani vzgojni načrt, v katerem predvidi konkretne vzgojne dejavnosti, kako bo učenec izboljšal svoje vedenje. Vzgojni načrt podpišejo učenec, razrednik, starši in ravnatelj. V pripravo in izvajanje prevzgojnega načrta se vključi tudi šolska svetovalna služba. Z učencem, ki ima individualizirani vzgojni načrt, je treba opravljati tedenske evalvacije, da se sproti ugotavlja, ali učenec napreduje. Z ugotovitvami so redno seznanjeni tudi starši. Če šola z vzgojnimi opomini ne doseže spremembe otrokovega vedenja, začne po treh opominih pripravljati postopek prešolanja. Treba je najti šolo, ki bo takšnega učenca pripravljena sprejeti. Ker tovrstnega zanimanja seveda ni, mora v skrajnem primeru ustrezno šolo izbrati šolski minister. V nekaterih okoljih pa so šole dogovorjene, da si bodo pomagale med seboj in si izmenjale težavne učence. Prešolanje je velikokrat zelo učinkovita vzgojna metoda, saj učenec v novem okolju dobi novo priložnost za izboljšanje svojega vedenja.