
Raziskujejo, čemu so se nekoč smejali
V študijskem krožku Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Kranj so se letos ukvarjali s humorjem. Pod naslovom Nekoč so se temu smejali so obravnavali humoreske slovenskih avtorjev, rojenih do leta 1920. O njih bi radi izdali zvočno antologijo.
Kranj – Več kot dve desetletji že Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Kranj prireja študijske krožke za svoje člane, sprva so potekali pod mentorskim vodstvom Majde Muri, od leta 2017 je mentor Luka Pavlin. Kot slavist skuša (pretežno) članicam krožka približati teme s področja literature. Krožek, ki so ga začeli oktobra lani in sklenili z zadnjim srečanjem drugi ponedeljek v marcu, je bil tokrat posvečen humorju.
»Obravnavali smo dela slovenskih avtorjev, rojenih do leta 1920, krožek pa je potekal pod naslovom Nekoč so se temu smejali. Naš cilj je izdati zvočno antologijo, ki bi bila nato dostopna v Knjižnici slepih in slabovidnih Milke Skaberne v Ljubljani,« je pojasnil Luka Pavlin in napovedal, da bodo v prihodnje iskali interprete, ki bi bili pripravljeni sodelovati pri snemanju humoresk iz njihovega izbora. Povezal se je tudi z uredništvom literarnih oddaj na nacionalnem radiu in nekatere od obravnavanih homoresk so bile predvajane v oddaji Humoreska tega tedna v programu ARS.
»Želimo, da ima vsak naš krožek na koncu konkreten rezultat: tako smo ga leta 2018 zaključili z zbornikom ob jubileju Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Kranj, ki je izšel v sodelovanju z Gorenjskim glasom, lani so nekateri udeleženci prispevali svoje zgodbe za tretjo knjigo Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače, letos torej želimo izdati zvočno antologijo,« nadaljuje Luka Pavlin. Letos so brali in se smejali humornim zgodbam naslednjih slovenskih avtorjev: Valentina Koruna, Narteja Velikonje, Josipa Jurčiča, Jakoba Aleševca, Simona Jenka, Janka Mlakarja, Damirja Feingla, Rada Murnika, Frana Milčinskega, Ljudevita Pivka, Jožeta Vovka, seznam pa želijo za antologijo še dopolniti. Več omenjenih avtorjev ni splošno znanih, deloma zaradi tega, ker humoristični žanr ne velja za visoko kvalitetnega in se tudi v šolah manj obravnava, deloma pa zato, ker humoristov in satirikov tudi vsakokratna oblast ni ravno povzdigovala, pojasni Pavlin. Čeprav so obravnavane humoreske iz nam oddaljenega časa, pa so aktualne tudi danes, razmišlja sogovornik.
Krožka se udeležuje od sedem do deset slušateljev, poleg članov društva slepih in slabovidnih tudi prostovoljci. Ena teh je tudi Maruša Kurat, ki pomaga pri branju knjig, na zadnjem letošnjem srečanju je brala iz knjige Zaplankarji avtorja Jožeta Vovka. Vsa leta pri krožku sodeluje tudi Marinka Koželj, ki o tem pravi: »Sodelovala sem že pri tematsko različnih krožkih, vsi so bili zelo zanimivi. Enako velja za literarne vsebine, ki jih obravnavamo zadnja leta. To mi je všeč, saj je slovenščina v primerjavi z angleščino skoraj pozabljena, prav tako stari avtorji, ki jih zdaj odkrivamo pri krožku. Rada sodelujem in sem vselej prisotna.« Krožek slepih in slabovidnih, ki ga sofinancira Andragoški center Slovenije, pa ni le neformalna oblika izobraževanja odraslih, pač pa tudi priložnost za druženje teh ljudi in dokaz, kaj vse znajo in zmorejo.